Nešteto vprašanj me je vzpodbudilo k raziskovanju Transakcijske analize. Najbolj pa dejstvo, da imamo v svojem življenju polno iger in, da lahko živimo brez njih. Pravzaprav se iger sploh ne zavedamo. Vendar če pogledamo čisto iz vsakdanja. Dan pričnemo tako, da se zjutraj zbudimo ob partnerju s katerim smo v vlogi, partnerja, ljubimca, moža, prijatelja… če so tukaj še otroci, se pojavimo še v vlogi staršev, vzgojiteljev, preganjalcev ipd., potem nastopi služba, kjer smo v vlogi sodelavcev, nadrejenih, podrejenih, izvrševalcev, motivatorjev itd.. Pridemo domov, morda vmes obiščemo trgovino, kjer smo v vlogi skrbnika, logista ipd., doma pa se jutranja igra ponovi: preganjamo, prosimo, izvršujemo,…, uporabljamo različne trike, igre, da pridemo do željenega cilja. In ko smo popolnoma utrujeni, moramo še uporabiti igro zapeljevanja (,če nas partner ne opazi), če se želimo spočiti v objemu ali samo začutiti, da tudi mi obstajamo.
Ko tako delamo vsak dan, zelo hitro ugotovimo, da smo utrujeni. Kar naekrat sami vidimo, začutimo, da nismo več to mi, da živimo neko drugo življenje, da smo drugim na voljo. Da je v našem življenju v nas, nekdo drug, nešteto različnih oseb, katerih smo se naveličali. In takrat se vprašamo: Kdo smo?
Nešteto kilometrov in let mora preteči, da ugotovimo, da je naše življenje polno igre. Tako pridemo sami do enakega zaključka, kot je prišel dr. Eric Berne, kar je utemeljil v Transakcisjki analizi. Predvsem dobro je to opisal v knjigi:” Katero igro igraš?”.
Sam pri sebi sem pričel opažati, da so me igre pričele utrujati in sem želel priti iz njih. Hkrati pa sem želel videti vzrok, zakaj sploh igramo.
To, kar sem videl pri sebi in predvsem pri direktorjih v družinskih podjetjih, mi je postalo jasno, da se teh iger naučimo pri starših oz. vzgojiteljih. Torej se njihov vzorec življenja nadaljuje preko nas. V nas se “zasadi” njihov način življenja, katerega mi adaptiramo v našem času in prostoru. Dr. Eric Berne je to utemeljil kot Skript– scenarij našega življenja.
Če pogledamo malo drugače. Preden se rodimo na ta svet, ne gremo v neko pripravljalnico, kjer bi se naučili živeti, temveč enostavno pridemo na svet kot “nepopisan list papirja”. Nekaj stvari prinesemo v zapisu DNK – predvsem lastnosti, karakter in podobno, vendar govora, obnašanja, razmišljanja, reagiranja pa se naučimo preko posnemanja. Kar pomeni, da nam preko kretenj, načina življenja, starši predajo življenjski scenarij/načrt kako bomo živeli. Lahko bi rekli, da nas sprogramirajo. Tako kot programiramo računalnike, ki ne morejo sami odločati, temveč naredijo točno tako, kot jim ukažemo. Če se sedaj malo zamislimo, vidimo, da na skoraj vsako našo odločitev vpliva odličitev naših staršev. Vendar imamo to možnost, da se jih osvobodimo!
Vendar kje so? Kje so ti starši? Pri sebi lahko ugotovimo, da imamo zaveden in nezaveden del zavesti. Kar pomeni, da na nekatere stvari, lahko vplivamo, na druge pa ne. Presenečeni smo nad seboj kako reagiramo; v določenih trenutkih rečemo: “pa saj to nisem jaz”. In točno tam se skrivajo naši starši: v nezavednem delu, v delu, ki ga ne moremo nadzirati. Prazaprav je tam zapisan scenarij našega življenje. Ne govorim o usodi, govorim o načinu življenja, o izbirah/odločitvah, načinu oblačenja itd.. Vsi ti zapisi se zgodijo v zgonjem otroštvu, vse tja do šestega leta starosti.
Preden nadaljujem o načinu življenja, ki je napisano v scenariju, naj povem, da me je od najstniških dni preganjala misel kaj je srce in kaj je razum. Ko smo bili nesrečno zaljubljeni, smo vedno govorili, da si naše srce želi to osebo, razum pa nas odvrača od nje. To je bil nekako splošen rek, vendar si to nisem znal razložiti. Vedno sem si predstavljal, da sta v nas dve osebnosti. No sedaj so s poznavanjem transakcijske analize stvari postale jasne. V nas je res več oseb. Dr. Eric Berne je človeka opisal kot bitje, ki ves čas preverja ali obstaja. To je poimenoval “Stroke”, kar v prevodu (ang.) pomeni božanje.
Primer: Greste po cesti in srečate soseda, ki prihaja v vaši smeri, zaželi vam lep dan in se vam nasmehne. Vi se nasmehnete nazaj in odvrnete z enako željo. Pravkar ste si izmenjali »stroke« s svojim sosedom. Stroke je enota prepoznavanja. Ta izmenjava strokov nam je večinoma tako blizu, da se je niti ne zavedamo več. Zamislimo si, da bi repriza dogodka potekala takole. Vi greste po cesti in srečate soseda, se mu nasmehnete, on pa gre mimo vas, kot da ste zrak. Kako bi se počutili?
Če ste kot večina ljudi, bi bili zelo presenečeni nad neodzivom svojega soseda. Vprašali bi se kaj je narobe? Dejstvo je, da potrebujemo stroke in se počutimo prikrajšane, če jih ne dobimo (to v vsakdanjem jeziku imenujemo pozornost).
Dejstva temeljijo na izsledkih zelo znane raziskave Reneja Spitz, ki je opazoval dojenčke v domu za sirote. Bili so dobro hranjeni, čisti in na toplem. Vendar pa so kazali več fizičnih in čustvenih težav kot katerikoli drugi otroci, ki so jih vzgojile mame ali drugi skrbniki. Spitz je zaključil, da je otrokom primanjkovalo stimulacije. Cele dneve so lahko strmeli le v bele zidove svojih sob in so imeli le malo fizičnega kontakta z osebjem doma. Manjkalo jim je dotikanje, cartanje in božanje, ki bi ga v normalnih razmerah dobili od svojih staršev.
Berne je izbral besedo stroke (božanje), ki se nanaša na potrebo otroka po dotiku. Kot odrasli, še vedno hrepenimo po fizičnemu kontaktu. Naučimo pa se tudi nadomestiti fizični dotik z drugimi enotami prepoznavanja. Nasmeh, kompliment, mrk pogled, žalitev – vse to so znaki, ki kažejo, da je bil naš obstoj prepoznan. Prepoznavna lakota je izraz, ki ga Berne uporabi za opis potrebe po prepoznavanju s strani drugih.
Stroki so lahko verbalni (pozdrav, pohvala, žalitev,…) ali neverbalni (nasmeh, mrk pogled,…). Pozitivni stroki so tisti, ki jih prejemnik zazna kot pozitivne, negativne stroke pa zaznamo kot boleče. Iz tega bi lahko sklepali, da ljudje iščemo pozitivne stroke, izogibamo pa se negativnim. Vendar to ne drži. Morda jih je celo več! V realnosti je vsak stroke boljši kot noben.
To idejo podpira tudi zanimiva študija o podganah(ime študije , izvajalec). Dve skupini podgan so v laboratoriju vzgajali v identičnih praznih škatlah. Ena skupina je dobivala parkrat na dan elektrošoke, druga pa nobenega dražljaja. Na presenečenje eksperimentatorjev se je skupina, ki je dobivala elektrošoke bolje razvijala, kot skupina brez dražljajev.
Tudi mi smo kot podgane, da bi zadovoljili svojo lakoto po dražljajih, uporabimo tako negativne kot pozitivne stroke. Kot otroci to instinktivno zaznamo. Vsi smo v zgodnjem otroštvu izkusili kako je ne dobiti pozitivnega stroka, ko si ga močno želiš. Tako smo iznašli različne načine, da dobimo negativne stroke, kljub njihovemu bolečemu učinku. Raje smo trpeli bolečine, kot ostali brez kakršnegakoli stroka (kar se predvsem odraža v družinah z nasiljem).
V odraslem življenju pogosto preigravamo ta vzorec iz otroštva in nadaljujemo z iskanjem negativnih strokov. To je izvor nekaterih vedenj, ki se zdijo samouničevalna.
Tukaj bi lahko dobili tudi prve odgovore, zakaj igramo. Namreč naš življenski scenarij (Skript) ves čas preverja ali je na pravi poti? Ali živimo tako kot so nas naučili starši? Če je vse po “planu” potem je vse Ok, če ne, povzročimo novo igro oziroma drugače povedano, naredimo situacijo okoli sebe tako, da bomo Ok.
Cilj vsakega scenarija je „smrt“. Ker je to osnovni cilj življenja, se nam pojavlja v skoraj vsakem trenutku življenja. Če napišem malo ironično: „Vse, kar počnemo, počnemo zato, da umremo“, kar bi drugače povedal, da veliko večina stvari počnemo proti svoji volji, počnemo jih zato, da ugodimo življenjskemu scenariju, ki je napisan tako, da ugajamo drugim. Zato sem prej zapisal, da morda celo večkrat iščemo negativne stroke, kot pozitivne.
Prej sem omenil, da sem sam pri sebi ugotavljal, da v nas živi več oseb, ki sem jih preko Transakcijske analize tudi spoznal.
Dr. Eric Berne je te osebe tudi poimenoval. Oziroma je transakcijsko analizo definiral kot teorijo osebnosti, ki nam prikaže psihološko strukturo človeka. Pri tem uporablja tridelni model imenovan „model ego stanj“. Ta model nam tudi pomaga razumeti kako ljudje funkcioniramo in izražamo osebnost skozi vedenje.
Ego stanje je skupek sorodnih vedenj, misli in občutkov. To je način, na katerega manifestiramo del naše osebnosti v določenem času.
Kadar se vedem, mislim in čutim v skladu z dogajanjem okoli sebe tukaj in sedaj in uporabljam vse vire, ki so mi na razpolago kot odrasli osebi, sem v svojem „Odraslem ego stanju“.
Občasno se lahko vedem, mislim in čutim na načine, ki so preslikava odzivov mojih staršev ali drugih zame pomembnih oseb v obdobju odraščanja. Takrat sem v „ego stanju Starša“.
Včasih se vrnem v način vedenja, razmišljanja in občutenja, ki sem jih uporabljal kot otrok. V teh primerih sem v „ego stanju Otroka“.
Vsakič, ko vstopimo v komunikacijo naslavljamo sogovornika izhajajoč iz enega od treh osnovnih stanj jaza: kot otrok, kot odrasla oseba ali kot starš. Tudi naš sogovornik se na nas obrača izhajajoč iz enega od naštetih stanj. Otrok in starš imata korenine v našem otroštvu, v preteklosti. Vemo, da nas preteklost zaznamuje; že Freud je dejal , da je otrok oče človeka. Otroštvo v marsičem določa naše odraslo življenje. Lahko bi celo rekli, da se ljudje rojevamo nekako na pol, drugo polovico pa ustvari vzgoja. Skozi vzgojo nastajajo naše notranje psihične strukture. Nekdo, ki ima zelo stroge starše, bo verjetno zelo strog tudi sam do sebe. In nasprotno. Za otroka so lahko pogosto značilne vzkipljive reakcije, podobne tistim v otroštvu; starš se po drugi strani “vrača” v otroštvo s posnemanjem vedenja starševskih likov.
Če lahko za starša in otroka v nas rečemo, da sta vezana na preteklost, to ne velja za odraslega. Odrasli ne posnema oziroma ne predstavlja vsebin iz preteklosti, marveč se odziva avtonomno, tukaj in zdaj. Njegovo vedenje je skladno z realnostjo trenutka. Vsi imamo vse tri oblike obnašanja in vsakič ko vstopamo v kako komunikacijo, uporabljamo eno od teh vlog. Če pogledamo globlje, bi lahko rekli, da je vlog še več. Ko smo starš, smo lahko negujoč starš, tak, ki hvali in boža, lahko smo jezen starš, ki prepoveduje in kritizira ipd. Enako je z vlogo otroka: prvi je lahko poslušen, drugi spontan in svoboden, tretji kljubovalen. Konkreten izbor je lahko v tej konkretni situaciji v veliki meri odvisen od tega, kdo je naš sogovornik, od njegove oblike komunikacije z nami. Če bo govoril z nami vzvišeno, se bo v nas hitro vzbudil kljubovalen otrok.
Izbor stanj jaza v osnovi ni naključen, odvisen je od posameznikovega doživljanja samega sebe in minulih osebnostnih izkustev. Ljudje se sicer v večini primerov obnašamo spontano, zlasti če ne poznajo teh teorij. Komunikacija se lahko tudi močno zaplete: če, denimo, naš sogovornik na napad starša odgovarja iz starša, se pogovor lahko hitro konča s prepirom. Če eden pogovor nadaljuje kot otrok je takoj v podrejenem položaju. Tovrstno komunikacijo lahko prekinemo le, če se zavedamo dogajanja, kar pomeni, da se postavimo iz teh vlog, torej da smo ves čas odrasla oseba.
