Pokazati, želim, da se umetno gnojilo pridobiva z neke vrste nasiljem nad naravo in potem to nasilno dejanje tudi vrača v naravo in mi te strupe potem jemo, torej izvajamo nasilje sami nad sabo. In takšno je bilo tudi življenje Fritza Habera, ki ni razvijal le metod, kako iz zraka izdelovati eksploziv, ampak je poskušal iznajti tudi učinkovito kemično orožje. Bil je celo tako zagnan, da 22. aprila 1915 osebno nadzoroval prvi preizkus kemičnega orožja na fronti v Belgiji.

Več tisoč jeklenk s smrtonosnim plinom so takrat postavili po frontni črti in jih v koordinirani akciji odprli, tako da je nastal velik rumeno-siv oblak, ki ga je veter počasi nesel na drugo stran fronte, kjer je sejal smrt in povzročil paniko. Haberju se je zdelo, da je bil test novega orožja izjemno uspešen, zato je takoj po vrnitvi v Berlin na svojem domu organiziral zabavo. A njegova žena Clara Immerwahr, ki je bila tudi znanstvenica, moževega navdušenja nad kemičnim bojevanjem nikakor ni mogla sprejeti. Bila je prva ženska, ki je v Nemčiji doktorirala iz kemije, za kar se je morala še posebej truditi. Ker kot ženska ni mogla obiskovati rednega študija, se je morala z vsakim profesorjem posebej dogovoriti, da je lahko kot gostja poslušala njegova predavanja in pisala izpite.

Vseeno je doktorirala z odliko in se nadejala, da bo lahko nadaljevala delo kot raziskovalka. Vendar takratna patriarhalna družba na poročene ženske z otroki, ki bi delovale kot znanstvenice, še ni bila pripravljena. Ker je tudi mož pri prizadevanjih, da bi delovala kot raziskovalka, ni podpiral, je postajala vse bolj depresivna. Preizkus kemičnega orožja na fronti jo je še dodatno prizadel, zato je ponoči, ko so gosti odšli, odšla na vrt in se ustrelila z moževo pištolo. Še živo jo je našel sin, vendar je kmalu za tem umrla. Žal pa niti ženin samomor Haberja ni omajal v namerah, da še naprej razvija nova orožja. Že kmalu po ženini smrti je odšel na rusko fronto, kjer so ponovno preizkusili kemično orožje. Naslednja leta je na svojem inštitutu razvil še nekaj zelo strupenih plinov.

Med njimi tudi Zyklon A, ki naj bi ga uporabljali kot pesticid, a so ga nacisti kasneje preoblikovali v strašljivi Zyklon B, s katerim so pobijali zapornike v plinskih celicah uničevalnih taborišč med holokavstom. Leta 1918 je dobil Nobelovo nagrado za kemijo.

To je bil način delovanja Fritza Habera in njegov princip je zapisan v informaciji umetnega gnojila, ki se prenaša v hrano in to hrano naše generacije jemo že 100 let, tako imamo nasilje že globoko zapisan v DNK in Duši… in če pogledamo, okoli sebe, je v bistvu vsak korak nasilje… zato je čas, da se tega pričnemo osvobajati, vračati k naravi in čiščenju.

Hrana in njena priprava je v bistvu naša največja intima.

Želel sem prikazati, v kako umazanem svetu živimo. In seveda veliko vas reče, ampak Biodinamično predelana hrana je zelo draga! Res je! Ampak, ko se je pridelovala, še okolje ni bilo umazano in toliko, kot je sedaj umazanije, toliko je denarja. Denarja je na svetu preveč, preveč je umazanije, zato je potrebno ponovno uravnotežiti celoten sistem. In ker je veliko dela s čiščenjem se bo ta denar počasi stekel k tistim, ki se ukvarjajo s pridelavo čiste hrane na vseh nivojih, torej z Biodinamiko. To je osnovni zakon narave, vedno moramo biti v ravnotežju.