»Danes lahko podjetje iz krize reši psihoterapevt, ne ekonomist«
V današnjem času, ko se stopnja vsesplošne krize odraža predvsem na osebnostnih krizah, vse pogosteje slišimo, da padajo maske in se kažejo pravi obrazi ljudi. Ker se s krizami ukvarjam že več kot 13 let, sem skušal poiskati najbolj preprosto razlago, za nastal pojav. „Orodje“, ki mi je služilo kot pripomoček pri razlagi „igre mask“ se imenuje Transakcijska analiza.
V prispevku želim termin Transakcijske analize predstaviti na bolj poljuden način. Termin v javnosti pri nas ni dobro znan in kadar ga omenim, jih velika večina misli, da je povezan z ekonomijo, financami. Tudi pri prebiranju literature, kaj je Transakcijska analiza nisem nikjer našel poljubne razlage, ali vsaj meni razumljive v tistem času, ko se še nisem ukvarjal z njo.
V tem prispevku želim prikazati, kako vsak v svojem življenju z izkustvi, po naravni poti pride do samih temeljev Transakcijske analize. (Referenca: kot študent fizike sem bil član Društva za Tolmačanje Znanosti Kvarkadabra, kjer sem visoko znanost »prevajal« v poljudni jezik. Prispevki so združeni v knjigi: »ZAKAJ JE NEBO MODRO?, Krtina 2004«).
Prejmite brezplačni avdio zapis:
Šola osebnostne spremembe.
Če bi transakcijsko analizo prevedli v pogovorni jezik bi ji lahko rekli Analiza komunikacije. Niso samo besede sporočilo, ki smo ga prejeli. Vsak uporablja svoj način sporazumevanja.
Če smo v Sloveniji in govorimo Slovensko, še ne pomeni, da se razumemo med seboj. Način sporočanja poleg besed (to je samo 7%), je še barva glasu (kar predstavlja 38% komunikacije) in govorica telesa (55%). V tistem trenutku, ko nekdo stoji pred nami in nam nekaj sporoča, ne smemo biti pozorni samo na besede, ker bi to pomenilo, da smo razumeli samo 7% tega, kar nam želi povedati, temveč ga moramo gledati kot celoto, kajti sporoča nam s celim telesom. V tehničnem jeziku bi tako rekli, da je s poznavanjem transakcijske analize izkoristek prenosa informacij učinkovitejši.
Vendar preden nadaljujem z razlago kaj transakcijska analiza je, bi rad pokazal, da sem do bistva prišel čisto po »naravni poti«, kar pomeni, da sem jo spoznal na lastnem izkustvu, in da ni to nekaj kar je utemeljil dr. Eric Berne (utemeljitelj Transakcijske analize, modalitete v Psihoterapiji) in napisal, kar se danes učimo. Temveč je nekaj življenjskega, nekaj kar res obstaja.
Že, kot študent fizike, sem pričel delati na optimiranju poslovni procesov v podjetjih, kar je pomenilo, da sem obstoječe delo v nekem podjetju naredil bolj preprosto. Rezultat je bil viden, pri nižjih stroških, zmanjšanju reklamacij, boljših odnosih, ter razbremenjenost zaposlenih, in posledičnemu zmanjšanju nadur. Zelo ponosen sem bil na rezultat. Vendar mi ni bilo jasno, zakaj so se zaposleni čez nekaj časa v podjetju pričeli upirati, in enostavno niso želeli sprejeti sprememb. Kasneje mi je postalo jasno, da bi z načinom dela, ki sem ga predlagal, bilo delo veliko bolj pregledno, točno bi se videlo, kaj kdo dela in kolektivne odgovornosti ne bi bilo več. Torej, zaposleni niso želeli sprejeti odgovornosti.
Kasneje sem se srečal s Teorijo izbire, kar me je pripeljalo do Realitetne terapije (zaključil sem jo 2002 na Inštitutu dr. Wiliama Glasserja pri Leonu Lojku). Slednja pravi: »da je vsak sam odgovoren za svoja dejanja.« Realitetno terapijo sem pričel uporabljati pri uvajanju Projektnega vodenja v poslovni proces. Zaposlene v podjetjih sem pričel učiti sprejemati odgovornost. Sam v sebi sem čutil »stabilno navdušenje«, kar pomeni, da so spremembe držale kar nekaj časa. Prej je bila pri meni “evforija”, ki je trajala kratek čas. Kljub stabilnemu navdušenju, navdušenje ni bilo dolgotrajno. Saj se je odgovornost nekako pričela izkrivljati, kot da je od nekod prihajal večji vpliv. Z raziskovanjem po procesih podjetja, sem prišel do vodilnih. Moja ugotovitev je bila; da je moč direktorjevih informacij v podjetju najmočnejša. Tako, kot on sporoča informacije iz »vrha«, tako se kasneje odvija proces. Torej nič mi ni pomagalo, da sem spreminjal procese, delal na odgovornosti zaposlenih, saj je moje delo sproti uničeval direktor. Bilo mi je popolnoma jasno, da če želim v podjetju karkoli spremeniti moram pričeti pri direktorju.
S tem ko sem se pričel ukvarjati z direktorji in jih spoznavati vedno več in vedno bolj, sem videl, da vsak od njih reagira drugače. Vendar skoraj vsi se do svojih zaposlenih obnašajo enako kot do svojih otrok. Pričel sem postajati pozoren, kako reagirajo na določene informacije, kako komunicirajo z zaposlenimi in videl, da zaposleni popolnoma drugače razumejo informacije, ki jih je želel posredovati.
Zato sem sam v izobraževalnem procesu, ki sem ga razvijal dal veliko elementov iz pedagoškega fakultete. Zraven metode vodenja in svoje šole, pa mi vseeno ostaja prioriteta reorganizacija podjetij, krizno vodenje, reševanje kriz s katerimi se že ukvarjam 20 let.
Pričakovanja direktorja so bila veliko večja, kot so bile sposobnosti zaposlenih. Od njih je želel enako, kot je bil sposoben sam, vendar sami so bili sposobni narediti samo del tega, kar je on od njih pričakoval. Ker je nazaj do njega prišel zanj »nepopoln« izdelek, ga je vrnil v proces in na zaposlene prenesel slabo voljo in oni nazaj nanj. Tako se spor ni nikoli končal, izdelek pa je z veliko energije, izgubljenega časa in denarja končal do neke skoraj željene stopnje.
Dovolj, bi bilo če bi si direktor vzel čas in preveril ali so ga zaposleni razumeli in z njimi vodil komunikacijo, tako da bi vsak od sodelavcev razumel, kaj želi povedati. Potem bi naloga bila končana veliko hitreje, brez dodatnih stroškov in sporov. Direktorja je bilo potrebno naučiti komunicirati, predvsem pa strpnosti in poslušanja.
Vendar mi ni bilo jasno zakaj so nekateri direktorji bili drugačni? Vsi niso bili »eksplozivni«, nekateri so si vzeli čas in bili prijazni do zaposlenih, drugi se niti niso zanimali za zaposlene, samo zahtevali so. Nakar se mi je pričelo pojavljati vprašanje, zakaj smo ljudje drugačni?
Brezplačna e-knjiga:
Psihologija Marketinga
Da res, zakaj smo vsi drugačni?
Ko sem pričel voditi osebne razgovore z direktorji sem videl, da veliko omenjajo svoje starše, svoje otroštvo, to se je predvsem videlo v družinskih podjetjih, ko so prevzeli podjetje od svojih staršev in so v njih že delali njihovi otroci. Imel sem srečo videti vse tri generacije v istem delovnem okolju (365 družinskih podjetij). Takrat sem videl, da direktor počne enako, kot je njegov oče in njegov sin počne enako kot on sam. Čeprav so vsi želeli početi drugače.
Sam pri sebi sem si mislil, da če želim spremeniti proces v podjetju, moram najprej opraviti s starši direktorja. Seveda nisem mislil dobesedno, temveč spremeniti prepričanja, ki jih direktor nosi v sebi.
Najbolj zanimiva pa je bila informacija, da so zaposleni iskali metode, s katerimi bi karseda bližje prišli direktorju.
Vsak si je izmislil svoj pristop. Prav zanimivo jih je bilo opazovati, kako so bili kreativni. Ko sem tako od daleč opazoval, sem videl, da v podjetju gre za igro. Direktor je glavni igralec, vsi ostali pa ustvarjajo igre, da se predstava ne konča. Ko sem to prenesel na življenje, sem spoznal, da skoraj vsi igramo. Te igre nas sicer delajo kreativne, vendar nas zelo utrudijo.
Moj sklep je bil, da težave v podjetjih povzročajo direktorji. Ker ne znajo komunicirati oz. povedati, kaj bi radi. Težave pri komuniciranju pa mu povzročajo njihovi starši, ker jih na nek način nosijo v sebi.
Tako sem se z direktorji pričel pogovarjati o njihovem otroštvu, težavah, ki jih imajo s starši, od koder sem videl vedno več podobnosti v odnosu do zaposlenih in staršev direktorjev do njih.
Dobil sem odgovor, zakaj nekdo ne želi odmakniti svojega stola in morajo vsi v podjetju narediti 10 korakov več. Ker mu, naprimer, njegov starš ni dovolil, da bi se z novim kolesom peljal na prvi šolski dan v šolo.
Tako me je pot pripeljala do Transakcijske analize (od 2006 sem študent v treningu transakcijske analize za Diplomiranega transakcijskega analitika – psihoterapevta na Inštitutu za psihoterapijo Transakcijske analize pri Martinu Bertoku), saj sem želel ugotoviti, kaj dejansko starši pustijo v nas, ter kako se tega osvoboditi, kako prepoznati, kaj mi kdo sporoča, ter kako živeti brez iger?
“Življenje je oder in mi so igralci na njem!”
Nešteto vprašanj me je vzpodbudilo k raziskovanju Transakcijske analize. Najbolj pa dejstvo, da imamo v svojem življenju polno iger in, da lahko živimo brez njih. Pravzaprav se iger sploh ne zavedamo. Vendar če pogledamo čisto iz vsakdanja. Dan pričnemo tako, da se zjutraj zbudimo ob partnerju s katerim smo v vlogi, partnerja, ljubimca, moža, prijatelja… če so tukaj še otroci, se pojavimo še v vlogi staršev, vzgojiteljev, preganjalcev ipd., potem nastopi služba, kjer smo v vlogi sodelavcev, nadrejenih, podrejenih, izvrševalcev, motivatorjev itd.. Pridemo domov, morda vmes obiščemo trgovino, kjer smo v vlogi skrbnika, logista ipd., doma pa se jutranja igra ponovi: preganjamo, prosimo, izvršujemo,…, uporabljamo različne trike, igre, da pridemo do željenega cilja. In ko smo popolnoma utrujeni, moramo še uporabiti igro zapeljevanja (,če nas partner ne opazi), če se želimo spočiti v objemu ali samo začutiti, da tudi mi obstajamo.
Ko tako delamo vsak dan, zelo hitro ugotovimo, da smo utrujeni. Kar naekrat sami vidimo, začutimo, da nismo več to mi, da živimo neko drugo življenje, da smo drugim na voljo. Da je v našem življenju v nas, nekdo drug, nešteto različnih oseb, katerih smo se naveličali. In takrat se vprašamo: Kdo smo?
Nešteto kilometrov in let mora preteči, da ugotovimo, da je naše življenje polno igre. Tako pridemo sami do enakega zaključka, kot je prišel dr. Eric Berne, kar je utemeljil v Transakcisjki analizi. Predvsem dobro je to opisal v knjigi:” Katero igro igraš?”.
Sam pri sebi sem pričel opažati, da so me igre pričele utrujati in sem želel priti iz njih. Hkrati pa sem želel videti vzrok, zakaj sploh igramo.
To, kar sem videl pri sebi in predvsem pri direktorjih v družinskih podjetjih, mi je postalo jasno, da se teh iger naučimo pri starših oz. vzgojiteljih. Torej se njihov vzorec življenja nadaljuje preko nas. V nas se “zasadi” njihov način življenja, katerega mi adaptiramo v našem času in prostoru. Dr. Eric Berne je to utemeljil kot Skript– scenarij našega življenja.
Če pogledamo malo drugače. Preden se rodimo na ta svet, ne gremo v neko pripravljalnico, kjer bi se naučili živeti, temveč enostavno pridemo na svet kot “nepopisan list papirja”. Nekaj stvari prinesemo v zapisu DNK – predvsem lastnosti, karakter in podobno, vendar govora, obnašanja, razmišljanja, reagiranja pa se naučimo preko posnemanja. Kar pomeni, da nam preko kretenj, načina življenja, starši predajo življenjski scenarij/načrt kako bomo živeli. Lahko bi rekli, da nas sprogramirajo. Tako kot programiramo računalnike, ki ne morejo sami odločati, temveč naredijo točno tako, kot jim ukažemo. Če se sedaj malo zamislimo, vidimo, da na skoraj vsako našo odločitev vpliva odličitev naših staršev. Vendar imamo to možnost, da se jih osvobodimo!
Vendar kje so? Kje so ti starši? Pri sebi lahko ugotovimo, da imamo zaveden in nezaveden del zavesti. Kar pomeni, da na nekatere stvari, lahko vplivamo, na druge pa ne. Presenečeni smo nad seboj kako reagiramo; v določenih trenutkih rečemo: “pa saj to nisem jaz”. In točno tam se skrivajo naši starši: v nezavednem delu, v delu, ki ga ne moremo nadzirati. Prazaprav je tam zapisan scenarij našega življenje. Ne govorim o usodi, govorim o načinu življenja, o izbirah/odločitvah, načinu oblačenja itd.. Vsi ti zapisi se zgodijo v zgonjem otroštvu, vse tja do šestega leta starosti.
Preden nadaljujem o načinu življenja, ki je napisano v scenariju, naj povem, da me je od najstniških dni preganjala misel kaj je srce in kaj je razum. Ko smo bili nesrečno zaljubljeni, smo vedno govorili, da si naše srce želi to osebo, razum pa nas odvrača od nje. To je bil nekako splošen rek, vendar si to nisem znal razložiti. Vedno sem si predstavljal, da sta v nas dve osebnosti. No sedaj so s poznavanjem transakcijske analize stvari postale jasne. V nas je res več oseb. Dr. Eric Berne je človeka opisal kot bitje, ki ves čas preverja ali obstaja. To je poimenoval “Stroke”, kar v prevodu (ang.) pomeni božanje.
Primer: Greste po cesti in srečate soseda, ki prihaja v vaši smeri, zaželi vam lep dan in se vam nasmehne. Vi se nasmehnete nazaj in odvrnete z enako željo. Pravkar ste si izmenjali »stroke« s svojim sosedom. Stroke je enota prepoznavanja. Ta izmenjava strokov nam je večinoma tako blizu, da se je niti ne zavedamo več. Zamislimo si, da bi repriza dogodka potekala takole. Vi greste po cesti in srečate soseda, se mu nasmehnete, on pa gre mimo vas, kot da ste zrak. Kako bi se počutili?
Če ste kot večina ljudi, bi bili zelo presenečeni nad neodzivom svojega soseda. Vprašali bi se kaj je narobe? Dejstvo je, da potrebujemo stroke in se počutimo prikrajšane, če jih ne dobimo (to v vsakdanjem jeziku imenujemo pozornost).
Dejstva temeljijo na izsledkih zelo znane raziskave Reneja Spitz, ki je opazoval dojenčke v domu za sirote. Bili so dobro hranjeni, čisti in na toplem. Vendar pa so kazali več fizičnih in čustvenih težav kot katerikoli drugi otroci, ki so jih vzgojile mame ali drugi skrbniki. Spitz je zaključil, da je otrokom primanjkovalo stimulacije. Cele dneve so lahko strmeli le v bele zidove svojih sob in so imeli le malo fizičnega kontakta z osebjem doma. Manjkalo jim je dotikanje, cartanje in božanje, ki bi ga v normalnih razmerah dobili od svojih staršev.
Berne je izbral besedo stroke (božanje), ki se nanaša na potrebo otroka po dotiku. Kot odrasli, še vedno hrepenimo po fizičnemu kontaktu. Naučimo pa se tudi nadomestiti fizični dotik z drugimi enotami prepoznavanja. Nasmeh, kompliment, mrk pogled, žalitev – vse to so znaki, ki kažejo, da je bil naš obstoj prepoznan. Prepoznavna lakota je izraz, ki ga Berne uporabi za opis potrebe po prepoznavanju s strani drugih.
Stroki so lahko verbalni (pozdrav, pohvala, žalitev,…) ali neverbalni (nasmeh, mrk pogled,…). Pozitivni stroki so tisti, ki jih prejemnik zazna kot pozitivne, negativne stroke pa zaznamo kot boleče. Iz tega bi lahko sklepali, da ljudje iščemo pozitivne stroke, izogibamo pa se negativnim. Vendar to ne drži. Morda jih je celo več! V realnosti je vsak stroke boljši kot noben.
To idejo podpira tudi zanimiva študija o podganah(ime študije , izvajalec). Dve skupini podgan so v laboratoriju vzgajali v identičnih praznih škatlah. Ena skupina je dobivala parkrat na dan elektrošoke, druga pa nobenega dražljaja. Na presenečenje eksperimentatorjev se je skupina, ki je dobivala elektrošoke bolje razvijala, kot skupina brez dražljajev.
Tudi mi smo kot podgane, da bi zadovoljili svojo lakoto po dražljajih, uporabimo tako negativne kot pozitivne stroke. Kot otroci to instinktivno zaznamo. Vsi smo v zgodnjem otroštvu izkusili kako je ne dobiti pozitivnega stroka, ko si ga močno želiš. Tako smo iznašli različne načine, da dobimo negativne stroke, kljub njihovemu bolečemu učinku. Raje smo trpeli bolečine, kot ostali brez kakršnegakoli stroka (kar se predvsem odraža v družinah z nasiljem).
V odraslem življenju pogosto preigravamo ta vzorec iz otroštva in nadaljujemo z iskanjem negativnih strokov. To je izvor nekaterih vedenj, ki se zdijo samouničevalna.
Tukaj bi lahko dobili tudi prve odgovore, zakaj igramo. Namreč naš življenski scenarij (Skript) ves čas preverja ali je na pravi poti? Ali živimo tako kot so nas naučili starši? Če je vse po “planu” potem je vse Ok, če ne, povzročimo novo igro oziroma drugače povedano, naredimo situacijo okoli sebe tako, da bomo Ok.
Cilj vsakega scenarija je „smrt“. Ker je to osnovni cilj življenja, se nam pojavlja v skoraj vsakem trenutku življenja. Če napišem malo ironično: „Vse, kar počnemo, počnemo zato, da umremo“, kar bi drugače povedal, da veliko večina stvari počnemo proti svoji volji, počnemo jih zato, da ugodimo življenjskemu scenariju, ki je napisan tako, da ugajamo drugim. Zato sem prej zapisal, da morda celo večkrat iščemo negativne stroke, kot pozitivne.
Prej sem omenil, da sem sam pri sebi ugotavljal, da v nas živi več oseb, ki sem jih preko Transakcijske analize tudi spoznal.
Dr. Eric Berne je te osebe tudi poimenoval. Oziroma je transakcijsko analizo definiral kot teorijo osebnosti, ki nam prikaže psihološko strukturo človeka. Pri tem uporablja tridelni model imenovan „model ego stanj“. Ta model nam tudi pomaga razumeti kako ljudje funkcioniramo in izražamo osebnost skozi vedenje.
Ego stanje je skupek sorodnih vedenj, misli in občutkov. To je način, na katerega manifestiramo del naše osebnosti v določenem času.
Kadar se vedem, mislim in čutim v skladu z dogajanjem okoli sebe tukaj in sedaj in uporabljam vse vire, ki so mi na razpolago kot odrasli osebi, sem v svojem „Odraslem ego stanju“.
Občasno se lahko vedem, mislim in čutim na načine, ki so preslikava odzivov mojih staršev ali drugih zame pomembnih oseb v obdobju odraščanja. Takrat sem v „ego stanju Starša“.
Včasih se vrnem v način vedenja, razmišljanja in občutenja, ki sem jih uporabljal kot otrok. V teh primerih sem v „ego stanju Otroka“.
Vsakič, ko vstopimo v komunikacijo naslavljamo sogovornika izhajajoč iz enega od treh osnovnih stanj jaza: kot otrok, kot odrasla oseba ali kot starš. Tudi naš sogovornik se na nas obrača izhajajoč iz enega od naštetih stanj. Otrok in starš imata korenine v našem otroštvu, v preteklosti. Vemo, da nas preteklost zaznamuje; že Freud je dejal , da je otrok oče človeka. Otroštvo v marsičem določa naše odraslo življenje. Lahko bi celo rekli, da se ljudje rojevamo nekako na pol, drugo polovico pa ustvari vzgoja. Skozi vzgojo nastajajo naše notranje psihične strukture. Nekdo, ki ima zelo stroge starše, bo verjetno zelo strog tudi sam do sebe. In nasprotno. Za otroka so lahko pogosto značilne vzkipljive reakcije, podobne tistim v otroštvu; starš se po drugi strani “vrača” v otroštvo s posnemanjem vedenja starševskih likov.
Če lahko za starša in otroka v nas rečemo, da sta vezana na preteklost, to ne velja za odraslega. Odrasli ne posnema oziroma ne predstavlja vsebin iz preteklosti, marveč se odziva avtonomno, tukaj in zdaj. Njegovo vedenje je skladno z realnostjo trenutka. Vsi imamo vse tri oblike obnašanja in vsakič ko vstopamo v kako komunikacijo, uporabljamo eno od teh vlog. Če pogledamo globlje, bi lahko rekli, da je vlog še več. Ko smo starš, smo lahko negujoč starš, tak, ki hvali in boža, lahko smo jezen starš, ki prepoveduje in kritizira ipd. Enako je z vlogo otroka: prvi je lahko poslušen, drugi spontan in svoboden, tretji kljubovalen. Konkreten izbor je lahko v tej konkretni situaciji v veliki meri odvisen od tega, kdo je naš sogovornik, od njegove oblike komunikacije z nami. Če bo govoril z nami vzvišeno, se bo v nas hitro vzbudil kljubovalen otrok.
Izbor stanj jaza v osnovi ni naključen, odvisen je od posameznikovega doživljanja samega sebe in minulih osebnostnih izkustev. Ljudje se sicer v večini primerov obnašamo spontano, zlasti če ne poznajo teh teorij. Komunikacija se lahko tudi močno zaplete: če, denimo, naš sogovornik na napad starša odgovarja iz starša, se pogovor lahko hitro konča s prepirom. Če eden pogovor nadaljuje kot otrok je takoj v podrejenem položaju. Tovrstno komunikacijo lahko prekinemo le, če se zavedamo dogajanja, kar pomeni, da se postavimo iz teh vlog, torej da smo ves čas odrasla oseba.
Če torej želimo živeti brez iger, moramo rešiti vse zamere s svojimi starši!
Transakcijska analiza je metoda s pomočjo katere lahko vidimo več kot drugi. Vidimo nevidno in zelo dobro razumemo, kaj nam kdo sporoča. Lahko bi rekli, da nam življenje naredi lažje, saj z boljšim razumevanjem samega sebe in drugih, ne izgubljamo časa in živcev.
Seveda, članek ni promocija za transakcijsko analizo, temveč je le eno najboljših orodij, ki ga uporabljam, za osvobajanje preteklosti. Če na nek način povzamem. Ego nas spremlja skozi vse življenje. Z njim se pravzaprav naučimo preživeti, vendar moramo paziti, da nam nekaj kar je najprej “rešitev” nato ne postane kletka. Namreč, dokler se ne rešimo spon z našimi starši, se ne moremo rešiti vpliva ega in zato nam starši, ki so v začetku podporniki za življenje, lahko predstavljajo čez nekaj let “napor”.
Kot sem napisal v naslovu, res naši starši napišejo naš scenarij, vendar to ne pomeni, da ga moramo tudi živeti, ker smo mi režiserji svojega življenja in scenarij lahko kadarkoli spremenimo.
Avtor članka: Milan Krajnc, pedagog, podjetnik & krizni vodja
Naučim vas pogledati “nase”, kot na tretjo osebo. Za več informacij ali spoznavno srečanje mi pišite na official@milankrajnc.com
Dinamičen model vodenja
Namen knjige je predstaviti dinamični model vodenja, ki se je v več kot stotih primerih pokazal kot odličen način, kako priti iz poslovne in osebne krize ter kako premagati težave, ne da bi sploh zašli v krizo.