Kateremu tipu pacienta torej ta trenutek ustreza slovenska družba?
Zagotovo narcističnemu, saj družbeno okolje to omogoča, celo zahteva. V njem želimo čim bolj poskrbeti zase in pri tem odrivati druge. Zaradi vse večjih delovnih obremenitev lahko delno govorimo tudi o obsesivnosti.
Ljudje, ki jih bolj zanimajo medčloveški odnosi, so v današnjem svetu neprestano frustrirani. Frustrirani so tudi tisti, ki imajo vsega v izobilju. Pri prej omenjeni vzgoji namreč ljudje ne razvijejo etičnih in moralnih norm. Največje zlo v naši družbi sta nekrivdnost in brezsramnost.
Ljudje danes z mirno vestjo zanikajo nekaj, kar so res storili. Pri tem nimajo nikakršnih problemov z občutkom krivde. Ta občutek je drastično upadel. Tako danes na sodišču nihče ne sprejme krivde in do konca trdi, da ni kriv. Čeprav vsi vemo, da je. To je bilo nekoč absolutno zavrženo dejanje.
Druga takšna vrednota, tudi ta izhaja iz zgodnjega otrokovega razvoja, pa je oblikovanje pozitivnega sramu. Brezsramnost je močno poudarjena v naši družbi, ko se nekomu mirno zlažemo v obraz.
Tudi politiki bi morali na psihoanalizo, da bi se začeli približno zavedati, kaj počno. Prav stik z realnostjo je pri narcistični populaciji v resnici okrnjen. Če kdaj v življenju odpovedo, jim lahko grozi celo psihotično stanje.Tudi politiki bi morali na psihoanalizo, da bi se začeli približno zavedati, kaj počno. Prav stik z realnostjo je pri narcistični populaciji v resnici okrnjen. Če kdaj v življenju odpovedo, jim lahko grozi celo psihotično stanje.
Kakšno terapijo bi potrebovala slovenska družba?
Vsa generacija je že odrasla v sistemu, ki je drsel v današnjo situacijo. Absolutno bi bilo treba spremeniti nacionalni vzgojni program. Seveda bi morali ključnim poklicem vrniti pozitivno avtoriteto in njihovo veljavo. To so poklici posebnega pomena, ki delajo z ljudmi in imajo zaradi svojega položaja poseben vpliv nanje. Tu mislim na učitelje, zdravnike, politike in tudi duhovnike, ki so do danes izgubili vso svojo verodostojnost. Tega se ne da spremeniti na hitro.
Bi lahko govorili o blodnjah politikov? Zdi se, da imajo v glavah povsem nerealno sliko stanja v državi. Menite, da bi nekateri potrebovali psihoanalitično obravnavo?
Absolutno, to sem pred časom dejal že za duhovščino. Tudi politiki bi morali na psihoanalizo, da bi se začeli približno zavedati, kaj počno. Prav stik z realnostjo je pri narcistični populaciji v resnici okrnjen. Če kdaj v življenju odpovedo, jim lahko grozi celo psihotično stanje. Bolj kot druge poklice posebnega pomena politike toliko bolj oblikuje kombinacija ambicioznosti in naglega političnega vzpona. Takšna situacija ni stabilna, je pa za narcistične osebe fantastična sila za njihovo delovanje.
Zdi se, da slovenski politiki potrošijo preveč energije za to, da ne bi ničesar spremenili.
Najbrž si sprememb ne želijo tisti, ki imajo v takšnem neredu velike koristi.
Pogosto poslušamo o krizi vrednot. Se v Sloveniji resnično srečujemo z največjo krizo in razkrojem vrednot?
Če pogledamo nekaj generacij nazaj, so bile pozitivne vrednote bolj trdne. Ljudi je obvladovala tako imenovana protestantska etika, ki je bila veliko bolj povezana z osebno odgovornostjo, pa tudi na verske kontekste. Ta po eni strani zahteva avtonomni subjekt, po drugi strani pa so bile določene vrednote vezane na pretirano upoštevanje avtoritet, ki si tega niso zaslužile. Čas protestantske etike je mimo, ni pa se oblikovala nova etika.
Kriza vrednot se vse bolj odraža tudi na delovnih mestih, zaposleni pa se ob stalni razpoložljivosti delodajalcu soočajo s stresnimi situacijami, ki vodijo v frustracije in travme.
Če pogledamo v zgodovino, ugotovimo, da so delavske pravice z velikimi napori in ogromno žrtvami postajale čedalje večje. Dokler ni prišlo do neoliberalizma, kjer z delavci lahko znova počnejo, kar se jim zahoče. Ob armadi brezposelnih oseb nimajo več nobenih moralnih obveznosti do zaposlenih.
Ocenjujem, da gre za regresivni proces in spodkopavanje družbe oziroma države, kjer želijo delodajalci vzpostaviti svoj red. Države s tradicijami se temu lahko postavijo po robu, medtem ko Slovenija vse to dopušča. Kljub uzakonjenim standardom na tem področju so se vedno našle luknje, kako zakonodajo zaobiti in izigrati.
Zelo zanimivo je naglo naraščanje deleža ljudi, ki jih muči nespečnost. Ta po zadnjih statistikah zajema že 40 odstotkov ljudi. Znano pa je, da se pri neprespanem človeku pojavlja kup psihosomatskih problemov.Zelo zanimivo je naglo naraščanje deleža ljudi, ki jih muči nespečnost. Ta po zadnjih statistikah zajema že 40 odstotkov ljudi. Znano pa je, da se pri neprespanem človeku pojavlja kup psihosomatskih problemov.
Kakšno je pravo razmerje med službenim in zasebnim življenjem? Kaj s psihičnega vidika pomeni 24-urna dosegljivost delodajalcu? Gre za tek na dolge proge?
Gre za popoln absurd. Ljudje ne živimo zato, da delamo, temveč delamo zato, da zaslužimo in živimo. So pa seveda nekatere izjeme, ki trdijo, da živijo za delo. A ti običajno ne doživljajo hujših stresov, saj jim delo postane hobi in so pri svojem delu avtonomni. Povsem drugače je pri delavcih, ki delajo za svoje preživetje. To je zanj skrajno obremenjujoče in neprimerno.
Zgodovina dela je šla v smeri omejitve dela v nek okvir, kar ji je odlično uspevalo. Kljub odsotnosti mobilnih telefonov je moral biti le majhen del zaposlenih v stalni pripravljenosti in zaradi tega tudi ustrezno plačan, saj so vse analize govorile o skrajni stresnosti takšnih situacij. S tem si je delavec v prostem času lahko tudi kaj več privoščil. Danes pa večina delavcev dodatka za stalno dosegljivost ne dobi in si iz tega naslova boljše kakovosti življenja ne more ustvariti.
Kakšna so prva znamenja izgorelosti na delovnem mestu? Katere zdravstvene težave se pojavljajo najpogosteje?
Zelo zanimivo je naglo naraščanje deleža ljudi, ki jih muči nespečnost. Ta po zadnjih statistikah zajema že 40 odstotkov ljudi. Znano pa je, da se pri neprespanem človeku pojavlja kup psihosomatskih problemov. Stresne situacije močno oslabijo imunski sistem, njegova odsotnost pa povzroča vrsto bolezni, tudi raka. Tako ni čudno, da so ne glede na obliko raka pri njegovi diagnozi običajno zapisane težave na imunskem področju in stres. Gre torej za življenjsko ogrožajoče obremenitve.
Kako reagirati v takšnem primeru?
Bolniku, ki ga želimo rešiti z zdravili in ga v čim krajšem času vrniti v delovno okolje, bomo naredili veliko škode. V takšnih primerih bi bilo treba priti do večjega zavedanja tako na zdravstvenem področju kot pri ljudeh samih, da so nase pripravljeni sprejeti več tveganja in delodajalcu reči ne. Čeprav danes številni tožijo, kako slabo živijo, si nihče ne upa tvegati spora z delodajalcem. Nekoč so delavci za svoje pravice tvegali svoja življenja, danes pa računajo na drugega. In znova smo pri problemu individualizma.
Je pogovor pri psihiatru v Sloveniji še vedno tabu tema?
Žal še vedno. Je pa v času velikih osebnih stisk povpraševanje po psihiatru znatno povečano. Bojim se, da se danes veliko psihoterapevtov ukvarja le s tem, da ljudi adaptirajo na slabe razmere. To je lažje in hitreje, a manj učinkovito.”