Ne moremo sprejeti dejstva, da Jugoslavije ni več. Vedno več ljudi sanja in si želi, da bi se tisti časi vrnili. Pri tem pa se nihče ne zaveda, da istega ali podobnega sistema več ne moremo vzpostaviti, lahko naredimo le novega, na podlagi preteklih izkušenj in to veliko boljšega.
Danes sem na Sioloven portalu prebral intervju s “psihoanalitikom dr. Matjažem Lunačekom: Največje zlo v naši družbi sta nekrivdnost in brezsramnost”. Takšni in podobni intervjuji, bi morali vsak dan preplaviti slovenske medije, da bi končno naredili sobo z Ogledali, kjer ne bi mogli pobegniti od lastne podobe in bi se končno srečali z realonostjo. Kljub temu, da moramo temelj Slovenskih vrednost postaviti na novo, pa nam to nič ne pomaga, če bomo še naprej plavali v mlaki in čakali, da bo v naš rokav pritekla sveža voda; saj smo del sistema zelo velikega močvirja.
Edina prava rešitev je, da si postavimo novi Cilj!
Jugoslavija je bilo tisto obdobje, ko po napornem delu, veliki vročini ali stresni situaciji stopiš na pomol ob morju in zapiha rahel veter, ki te ohladi in sprosti… to je tisti trenutek užitka, ki traja nekaj minut, to je trenutek, ki nas rahlo premakne v svet sanj, malo iz realnosti… in potem se vrnemo nazaj v to realnost, ki pa je za nas kruta. Čeprav v resnici ni takšna.
Prejmite brezplačni avdio zapis:
Šola osebnostne spremembe.
In kje se je zakompliciralo?
Jugoslovanski narodi, so po vojni bile zelo utrijeni, zato so potrebovaliti tisto sapico na koncu pomola in to je Tito znal narediti, vendar problem je bil v tem, da je ta vetrič trajal 40 let, ne pa nekaj minut. In tako je ta vetrič, ta trenutek sanj, traja predolgo in za večino, za celo generacijo je to bila realnost. Ko pa se je to končalo, smo padli v nek drug sistem v katerem pa še še danes ne znajdemo in še vedno hlepenimo po starem vetriču, ki nas bo osvežil.
Vendar kaj je sedaj realnost, tistih 40 let ali teh 20 let? Oboje, ker je realnost to, kar v tistem trenutku čutimo. In Realnost, ki smo jo poznali 40 let, bi bila lahko tudi naša realnost danes, vendar smo se pred 20 leti odločili, za drugo realnost, za drug sistem, ki pa ga nismo poznali in ga nismo bili vešči, zato smo se danes znašli v krizi.
Ne govorim o tem, da se ne bi smeli odcepiti in iti po svoje, vendar bi lahko enak sistem, kot smo ga imeli v Jugoslavili, samo nadaljevali, še vedno bi lahko ostali zavezniki in se povezovali z vsemi sorodnimi inštitucijami in državami, kot do sedaj. Vendar smo se odločili za Demokracijo, ki pa je v resnici nihče ni poznal. In sedaj smo tukaj, tukaj, ko bistvo ne vemo kje.
Ko smo se lotevali osamosvojitve, smo se tega lotili na preveč Partizanski način, takšnega, kot smo poznali; vendar želeli smo samo samostojnost, nismo pa vedeli na kakšen način in ker nismo imeli novega sistema, smo padli v eno veliko lužo, močvirje, ki je danes samo še mlaka.
Torej iz krize nas lahko samo reši nov sistem, sistem, ki bo usmerjen k jasnemu cilju.
Sedaj smo v Mlaki in kako se tam obnašamo in katera naše lasnosti je ta mlaka izzvala, pa je lepo opisal dr. Lunaček v intervjuju:
“Psihoanalitik Matjaž Lunaček: Največje zlo v naši družbi sta nekrivdnost in brezsramnost
Avtor: David Kos
Družbena situacija v Sloveniji najbolj ustreza narcističnemu tipu pacienta, saj okolje to zahteva. V njem želimo čim bolj poskrbeti zase in pri tem odrivati druge, pravi psihoanalitik Matjaž Lunaček.
Psihiater in psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček je eden vodilnih psihoanalitikov pri nas. Izobraževal se je v okviru italijanskega psihoanalitičnega združenja v Italiji. Ukvarja se z aplikacijo psihoanalize na literaturo in pedagogiko. Dolgo časa je posvetil razvoju koncepta vrtca, vodenega po psihoanalitičnih načelih. Leta 2011 je izdal psihoanalitično tezo o Krstu pri Savici z naslovom Za drugačno usodo, lani pa še knjigo Telovadci nad prepadom. V njej se prepletajo kritični razmisleki o Slovencih, identitetni, socialni, kulturni in politični vidik.
Zaradi neurejenih družbenih razmer, kot vladajo v Sloveniji, narcis sam ne bo prišel na terapijo, saj mu je obstoječe okolje pisano na kožo. Sam pomoč poišče šele tedaj, ko se mu v poslovnem življenju nekaj močno zalomi ali pa mu začne šepati v družinskem krogu.Zaradi neurejenih družbenih razmer, kot vladajo v Sloveniji, narcis sam ne bo prišel na terapijo, saj mu je obstoječe okolje pisano na kožo. Sam pomoč poišče šele tedaj, ko se mu v poslovnem življenju nekaj močno zalomi ali pa mu začne šepati v družinskem krogu.
Kakšna je psihoanalitična slika Slovenije?
V psihoanalizi poznamo več smeri. Sigmund Freud se je pretežno ukvarjal z nevrotiki, poznejši psihoanalitiki, predvsem Melanie Klein, pa z zelo zgodnjimi mehanizmi otrokovega delovanja skozi njihovo igro. V današnjih družbenih razmerah tako Freudov pristop ne pride v poštev. Kleinova je raziskovala zelo elementarna čustvovanja, kot sta pohlep in zavist, ki so že skoraj na ravni primarnih efektov, torej popolno nereflektiranih in nerazmislenih efektov. Takšni zgodnji mehanizmi so za kohezijo družbenega tkiva zelo negativni, saj so preveč usmerjeni v to, kaj posameznik hoče. Posameznika danes namreč zanima predvsem interes.
To si lahko predstavljamo z vedenjem majhnega otroka, ki ga zanima le, da bo sit. Če se to ne zgodi nemudoma, sprva postaja jokav in jezen, njegov končni učinek pa je bes. Ko se torej pred neposredno zadovoljitev potreb postavi določena ovira, se sprožijo sovražni občutki. To absolutno velja za zelo veliko individuumov v Sloveniji, ki se bodisi politično udejstvujejo ali imajo prevelike ambicije. Gre točno za to. Ko se jim na pot postavi kakršnakoli ovira, o kateri bi se morali začeti dogovarjati ali svoje interese za določen čas odložiti, takrat se sproži delovanje prej omenjenih mehanizmov.
Gre torej za narcisoidnost?
Narcisoidnost je skupek več zgodnjih mehanizmov, ki jih poskušajo starši z vzgojo omiliti. Je psihična motnja, ki se zdravi s psihoterapijo in ima lahko za posledice tudi psihosomatske bolezni. A zaradi neurejenih družbenih razmer, kot vladajo v Sloveniji, narcis sam ne bo prišel na terapijo, saj mu je obstoječe okolje pisano na kožo. Sam pomoč poišče šele tedaj, ko se mu v poslovnem življenju nekaj močno zalomi ali pa mu začne šepati v družinskem krogu. Narcis je povezan tudi s fantazijo o tem, da mora živeti večno, umrljivosti torej ne sprejema. To je tudi zanj najbolj značilno, saj živi z idejo o vsemogočnosti.
Ljudje danes z mirno vestjo zanikajo nekaj, kar so res storili. Pri tem nimajo nikakršnih problemov z občutkom krivde, saj je ta občutek drastično upadel.To je bilo nekoč absolutno zavrženo dejanje.Ljudje danes z mirno vestjo zanikajo nekaj, kar so res storili. Pri tem nimajo nikakršnih problemov z občutkom krivde, saj je ta občutek drastično upadel.To je bilo nekoč absolutno zavrženo dejanje.
Se ti vzorci obnašanja v slovenski družbi poglabljajo?
Absolutno. Avtoritete, kot so učitelji, ki so nekoč nekaj pomenile, so danes v popolni defenzivi pred starši. Teh ne zanima, kaj bo dosegla skupina v razredu, temveč zgolj to, kaj bo znotraj razreda dosegel njihov otrok. Ali bo znal odriniti sošolce, da bo sam na prvem mestu. To se je jasno pokazalo v projektu psihoanalitičnega vrtca, ki sem ga sam dolgo časa vodil. Starši so potrebovali več kot dve leti, da so spoznali, da je pomembnejše, kako se bodo njihovi otroci čustveno zbližali s preostalimi v skupini in razvili čustvovanje, kot pa to, kaj posameznik doseže na spoznavni ravni. Otrok, ki je čustveno usklajen, se tudi veliko hitreje uči. Obratno pa žal ne drži. Otrokov racionalni del mu sicer lahko pri določenih vidikih pomaga, predvsem pri tehničnih stvareh, ne pa v odnosih z ljudmi. Ker čedalje več staršev teži k takšnemu načinu vzgoje, se bojim, da se nam glede tega obetajo še slabši časi.
Gre za psihopatsko zgodbo?
Starši do svojih otrok igrajo dvojno vlogo oziroma vzgojo. Po eni strani jim posvečajo preveč pozornosti in jih razvajajo, kar običajno delajo iz lastnih interesov. Pogosto slišimo majhnega otroka, ki je komaj spregovoril: “Mi imamo pa avtodom” ali pa “Mi gremo pa na Kanarske otoke”. Hkrati pa želijo starši že razvajenega otroka disciplinirati, zato ga začnejo frustrirati z grožnjami o zapuščanju.
Takšen otrok je po eni strani preinvestiran, na drugi strani pa čustveno zapuščen. Na cesti lahko vidimo jokajočega otroka, ki potrebuje tolažbo, a ga starši prepustijo samemu sebi. Mama mu reče: “Zdaj pa nehaj jokati, drugače bom odšla.” Ko se mama v naslednji fazi pozanima, zakaj otrok joče, ji otrok zabrusi “zlobna si”.
Avtoritativna vzgoja v preteklosti je v bistvu naredila manj škode otroku, saj so ti natančno vedeli, kakšne sankcije bode sledile. Današnji otrok pa nikdar ne ve, pri čem je. Vse je odvisno od razpoloženja starša in od njegovih potreb, ali se bo s svojim otrokom ukvarjal ali ga bo zanemaril.
Glede na vse hitrejši tempo današnjega življenja in probleme, ki jih starši nosijo iz službe domov, je pogosto težko najti energijo za pravilno vzgojo.
Za vzgojo otroka moramo imeti na voljo svobodne valence in otroka moramo znati poslušati. Narobe je, da otroka v naglici takoj po vrtcu ali šoli odpeljemo na interesne dejavnosti, ne da bi z njim spregovorili. Podobno se dogaja zjutraj, ko tako starši kot otroci spijo do zadnjega trenutka, nato pa začnejo otroka priganjati v šolo. Če damo otroku zjutraj dovolj časa, lahko skupaj dosežemo neverjetna doživetja.
Kateremu tipu pacienta torej ta trenutek ustreza slovenska družba?
Zagotovo narcističnemu, saj družbeno okolje to omogoča, celo zahteva. V njem želimo čim bolj poskrbeti zase in pri tem odrivati druge. Zaradi vse večjih delovnih obremenitev lahko delno govorimo tudi o obsesivnosti.
Ljudje, ki jih bolj zanimajo medčloveški odnosi, so v današnjem svetu neprestano frustrirani. Frustrirani so tudi tisti, ki imajo vsega v izobilju. Pri prej omenjeni vzgoji namreč ljudje ne razvijejo etičnih in moralnih norm. Največje zlo v naši družbi sta nekrivdnost in brezsramnost.
Ljudje danes z mirno vestjo zanikajo nekaj, kar so res storili. Pri tem nimajo nikakršnih problemov z občutkom krivde. Ta občutek je drastično upadel. Tako danes na sodišču nihče ne sprejme krivde in do konca trdi, da ni kriv. Čeprav vsi vemo, da je. To je bilo nekoč absolutno zavrženo dejanje.
Druga takšna vrednota, tudi ta izhaja iz zgodnjega otrokovega razvoja, pa je oblikovanje pozitivnega sramu. Brezsramnost je močno poudarjena v naši družbi, ko se nekomu mirno zlažemo v obraz.
Tudi politiki bi morali na psihoanalizo, da bi se začeli približno zavedati, kaj počno. Prav stik z realnostjo je pri narcistični populaciji v resnici okrnjen. Če kdaj v življenju odpovedo, jim lahko grozi celo psihotično stanje.Tudi politiki bi morali na psihoanalizo, da bi se začeli približno zavedati, kaj počno. Prav stik z realnostjo je pri narcistični populaciji v resnici okrnjen. Če kdaj v življenju odpovedo, jim lahko grozi celo psihotično stanje.
Kakšno terapijo bi potrebovala slovenska družba?
Vsa generacija je že odrasla v sistemu, ki je drsel v današnjo situacijo. Absolutno bi bilo treba spremeniti nacionalni vzgojni program. Seveda bi morali ključnim poklicem vrniti pozitivno avtoriteto in njihovo veljavo. To so poklici posebnega pomena, ki delajo z ljudmi in imajo zaradi svojega položaja poseben vpliv nanje. Tu mislim na učitelje, zdravnike, politike in tudi duhovnike, ki so do danes izgubili vso svojo verodostojnost. Tega se ne da spremeniti na hitro.
Bi lahko govorili o blodnjah politikov? Zdi se, da imajo v glavah povsem nerealno sliko stanja v državi. Menite, da bi nekateri potrebovali psihoanalitično obravnavo?
Absolutno, to sem pred časom dejal že za duhovščino. Tudi politiki bi morali na psihoanalizo, da bi se začeli približno zavedati, kaj počno. Prav stik z realnostjo je pri narcistični populaciji v resnici okrnjen. Če kdaj v življenju odpovedo, jim lahko grozi celo psihotično stanje. Bolj kot druge poklice posebnega pomena politike toliko bolj oblikuje kombinacija ambicioznosti in naglega političnega vzpona. Takšna situacija ni stabilna, je pa za narcistične osebe fantastična sila za njihovo delovanje.
Zdi se, da slovenski politiki potrošijo preveč energije za to, da ne bi ničesar spremenili.
Najbrž si sprememb ne želijo tisti, ki imajo v takšnem neredu velike koristi.
Pogosto poslušamo o krizi vrednot. Se v Sloveniji resnično srečujemo z največjo krizo in razkrojem vrednot?
Če pogledamo nekaj generacij nazaj, so bile pozitivne vrednote bolj trdne. Ljudi je obvladovala tako imenovana protestantska etika, ki je bila veliko bolj povezana z osebno odgovornostjo, pa tudi na verske kontekste. Ta po eni strani zahteva avtonomni subjekt, po drugi strani pa so bile določene vrednote vezane na pretirano upoštevanje avtoritet, ki si tega niso zaslužile. Čas protestantske etike je mimo, ni pa se oblikovala nova etika.
Kriza vrednot se vse bolj odraža tudi na delovnih mestih, zaposleni pa se ob stalni razpoložljivosti delodajalcu soočajo s stresnimi situacijami, ki vodijo v frustracije in travme.
Če pogledamo v zgodovino, ugotovimo, da so delavske pravice z velikimi napori in ogromno žrtvami postajale čedalje večje. Dokler ni prišlo do neoliberalizma, kjer z delavci lahko znova počnejo, kar se jim zahoče. Ob armadi brezposelnih oseb nimajo več nobenih moralnih obveznosti do zaposlenih.
Ocenjujem, da gre za regresivni proces in spodkopavanje družbe oziroma države, kjer želijo delodajalci vzpostaviti svoj red. Države s tradicijami se temu lahko postavijo po robu, medtem ko Slovenija vse to dopušča. Kljub uzakonjenim standardom na tem področju so se vedno našle luknje, kako zakonodajo zaobiti in izigrati.
Zelo zanimivo je naglo naraščanje deleža ljudi, ki jih muči nespečnost. Ta po zadnjih statistikah zajema že 40 odstotkov ljudi. Znano pa je, da se pri neprespanem človeku pojavlja kup psihosomatskih problemov.Zelo zanimivo je naglo naraščanje deleža ljudi, ki jih muči nespečnost. Ta po zadnjih statistikah zajema že 40 odstotkov ljudi. Znano pa je, da se pri neprespanem človeku pojavlja kup psihosomatskih problemov.
Kakšno je pravo razmerje med službenim in zasebnim življenjem? Kaj s psihičnega vidika pomeni 24-urna dosegljivost delodajalcu? Gre za tek na dolge proge?
Gre za popoln absurd. Ljudje ne živimo zato, da delamo, temveč delamo zato, da zaslužimo in živimo. So pa seveda nekatere izjeme, ki trdijo, da živijo za delo. A ti običajno ne doživljajo hujših stresov, saj jim delo postane hobi in so pri svojem delu avtonomni. Povsem drugače je pri delavcih, ki delajo za svoje preživetje. To je zanj skrajno obremenjujoče in neprimerno.
Zgodovina dela je šla v smeri omejitve dela v nek okvir, kar ji je odlično uspevalo. Kljub odsotnosti mobilnih telefonov je moral biti le majhen del zaposlenih v stalni pripravljenosti in zaradi tega tudi ustrezno plačan, saj so vse analize govorile o skrajni stresnosti takšnih situacij. S tem si je delavec v prostem času lahko tudi kaj več privoščil. Danes pa večina delavcev dodatka za stalno dosegljivost ne dobi in si iz tega naslova boljše kakovosti življenja ne more ustvariti.
Kakšna so prva znamenja izgorelosti na delovnem mestu? Katere zdravstvene težave se pojavljajo najpogosteje?
Zelo zanimivo je naglo naraščanje deleža ljudi, ki jih muči nespečnost. Ta po zadnjih statistikah zajema že 40 odstotkov ljudi. Znano pa je, da se pri neprespanem človeku pojavlja kup psihosomatskih problemov. Stresne situacije močno oslabijo imunski sistem, njegova odsotnost pa povzroča vrsto bolezni, tudi raka. Tako ni čudno, da so ne glede na obliko raka pri njegovi diagnozi običajno zapisane težave na imunskem področju in stres. Gre torej za življenjsko ogrožajoče obremenitve.
Kako reagirati v takšnem primeru?
Bolniku, ki ga želimo rešiti z zdravili in ga v čim krajšem času vrniti v delovno okolje, bomo naredili veliko škode. V takšnih primerih bi bilo treba priti do večjega zavedanja tako na zdravstvenem področju kot pri ljudeh samih, da so nase pripravljeni sprejeti več tveganja in delodajalcu reči ne. Čeprav danes številni tožijo, kako slabo živijo, si nihče ne upa tvegati spora z delodajalcem. Nekoč so delavci za svoje pravice tvegali svoja življenja, danes pa računajo na drugega. In znova smo pri problemu individualizma.
Je pogovor pri psihiatru v Sloveniji še vedno tabu tema?
Žal še vedno. Je pa v času velikih osebnih stisk povpraševanje po psihiatru znatno povečano. Bojim se, da se danes veliko psihoterapevtov ukvarja le s tem, da ljudi adaptirajo na slabe razmere. To je lažje in hitreje, a manj učinkovito.”
Brezplačna e-knjiga:
Psihologija Marketinga
Tako je dr. Lunaček, lepo predstavil, na strokoven, vendar dovolj poljuden način stanje v Slovneiji in sedaj bi vsaj 100 Lunačekov, moralo dvigniti glas in to vsak na svoj način povedati, da bi vsi odgovorni tudi slišali. Namreč samo vzgled je tisti, ki lahko premakne množice, vzgled, pa daje najvišji vrh države. Tukaj ne govorim o tem, kaj naši vodje počnejo, ker če jih pogledamo, so vsi pripravljeni pomagat, hočejo dobro, pravico, poštenost… vendar to komunikacijo, nam sporočajo samo z vizualnim delom, kar je 7% komunikacije, mi pa vidimo tudi ostalo ostalih 93%, tisti nevidni del. V resnici vidimo njihov pravi obraz, vidimo njihovo namero, vem kdo so in tam so popolnom drugačni, kot se predstavljajo. Vendar nismo še zbrali dovolj moči, da bi lahko tudi mi spregledali in to povedali na glas. Je pa dr. Lunaček, to povedal na glas, to pa so glasovi, ki imajo dovolj veliko frekvenco, da jih bodo najvišji slišali in bodo tudi tistih 93% pričeli drugače komunicirati z nami.
Če razmišljamo o tem, da bomo menjali voditelje, ne bo rešitve, ker večina s tistimi 93% enako funkcionira, vse skupaj moramo dvigniti na višjo frekvenco. Eno je glas raznih Lunačkov, drugo pa je nov CILJ.
- A vemo, kam bi radi šli?
- A vemo kako bomo tja prišli?
- A vemo sploh, kdo smo?
Avtor članka: Milan Krajnc, pedagog, podjetnik & krizni vodja
Naučim vas pogledati “nase”, kot na tretjo osebo. Za več informacij ali spoznavno srečanje mi pišite na official@milankrajnc.com
Dinamičen model vodenja
Namen knjige je predstaviti dinamični model vodenja, ki se je v več kot stotih primerih pokazal kot odličen način, kako priti iz poslovne in osebne krize ter kako premagati težave, ne da bi sploh zašli v krizo.