Danes sem po dolgem času ponovno prebral zgodbo o Malem princu, zasledil sem celo, da je to tretja najbolj brana knjiga na svetu, takoj za Svetim pismom in koranom. Zanimivo, pa je da se o tej knjigi ne govori toliko, kot o prvi dveh, niti o ostalih.
Veliko ljudi to knjigo prebere večkrat, pa o njej ne govorijo, namreč v njej je skrivnost, v njej vsak najde svojo skrivnost in svojo resnico in nihče ne želi govoriti o tem. Pisatelj oz. Francoski pilot Antoine de Saint – Exupéry, je najprej hotel napisati zgodbo za otroke in res jo je. Saj to knjigo prebere otrok v odraslem človeku in tako ga spomni na tisto, kar je pozabil davno, spomni ga na kako bi moral živeti in kje se je izgubil.
Vsak od nas se zaveda, da velikokrat ostane »bedak«, ker v družbi iz neznanega razloga, hoče »nastopati« ali z glasnim govorjenjem, novo obleko, z lažjo…. s čemerkoli. V tistem trenutku nam to godi, saj so vse oči uprte v nas, vendar že v naslednjem trenutku se zavemo, da igramo, samo da dobimo pozornost. Dobro se počutimo, samo nekaj trenutkov, ko napojimo svoje oči z odzivi iz okolice in ko so njihove oči napojene… ko so ta čutila, ki zajemajo samo 7% informacij, katera ustvarjajo naše občutke, se pa pričnejo zbujati drugi občutki, občutki, ki so bili zajeti z drugim čutili, ki zajemajo 93% informacij. In takrat nas začne zalivati vročica, saj začenjamo videti stvari, kakšne so v resnici. Takrat pričenjamo gledati s tistimi pravimi očmi.
Prejmite brezplačni avdio zapis:
Šola osebnostne spremembe.
Tukaj lahko uporabim rek iz knjige “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.” v tem kratkem reku se skriva bistvena resnica, vsakega posameznika, vsi vemo veliko več, kot si upamo priznati. In potem živimo v nekem
navideznem svetu, samo da se ne srečamo z realnim svetom. Potem sledi prenos odgovornosti, stokanje… kako smo naivni, zakaj nismo poslušali sebe… ampak vse to se zgodi, ker res nismo upali poslušati sebe, točno smo vedeli, kaj se lahko zgodi, vendar tistih 7% je bilo veliko močnejših. V upanju, pa da je tam vseeno boljše, kot to kar čutimo. In ko ugotovimo, da je tisto notranjo oko imelo prav, ne da bi si končno priznali, potem pa naredimo vse, da tega drugi ne bi opazili in svoje življenje še bolj zapletemo. Bolj kot se ne poslušamo, bolj kot zapletamo, več izgubljamo življenja. Življenje na zemlji pa ima omejen čas. In življenje izgubljamo iz minuto v minuto. In tukaj ponovno dodajam Ježkovo misel…. »… bolečine se ne da izmeriti, če te povozi čas!«
To je de Saint napisala 1943, ko še nismo bili tako globoko v informacijski družbi, smo pa bili globoko v tehnološki družbi. Namreč tehnologija nas je popolnoma oddaljila od nas samih, vendar za to ni kriva tehnologija mi sami, informacijska tehnologija je nastala, a bi si olajšali bivanje na zemlji in se lahko še bolj posvetili sebi, vendar smo se raje posvetili tehnologiji, da smo se oddaljili od svojega srca. Prav tako v zadnjem obdobju poteka veliko antireklame zoper Facebook… ampak on ni kriv z njim lahko samo uspešno izmenjujemo informacije in hitreje pridemo do izgubljenih znancev. Če pa ga mi vzamemo kot …, da postanemo odvisni, pa ni kriv On. Vse na tem svetu je lahko zlo in zdravilo. Vse ima svoje meje. 0,3 alkohola zjutraj je zdravo, vse kar je več bo čez nekaj časa zlo, enako je s športom, hrano, branjem knjig… z vsem. Vsak napredek prinaša lagodje in hkrati zlo, če sami nismo v ravnovesju. Za ravnovesje pa potrebujemo zelo malo (vsaj vsak 3 dan):
- 30 min športa,
- 15 min miru s samim sabo,
- 20 minut možganskih iger,
- 1 uro zabave.
Ampak ni to problem, danes ne pojutrišnjem… potem je problem, ker se nam več ne da, vedno nekaj pride vmes…. in tega se ob branju Knjige Mali Princ, zavemo… Leni smo in lenoba prinaša Zlo in lenoba prinaša novo tehnologijo. Čeprav vsi garamo cele dneve, smo pa v osnovi leni, da ne znamo poskrbeti zase. Seveda o tem je bilo napisanih veliko stvari in vsi iščemo instant rešitve, čeprav je rešitev preprosta, samo 20 min na dan si vzami zase in vse bo Ok… ker pa si tudi tega ne, nas v to prisili okolica in narava, tako da nam vzame to kar nam omogoča lagodje. Med drugim aktualna finančna kriza.
Vendar to ni edina resnica v knjigi ob kateri onemimo. V knjigi je tudi zgodba z vrtnico, ki je malemu princu bila v napoto, da bi hitreje prišel na Zemljo, kjer bi spoznal nove prijatelje in nove vrtnice… tukaj bom kar prilepil odlomek iz knjige, kjer je to zelo lepo opisano, zgodba z Lisico:
»”Dober dan,” je rekla lisica.
“Dober dan,” je odgovoril Mali princ, ki je vstal, a ni nič videl.
“Tu sem” je rekel glas,”pod jablano.”
“Kdo si?” je rekel Mali princ. “Zelo ljubek si.”
“Lisica sem,” je rekla lisica.
“Igraj se z menoj,” je zaprosil Mali princ. “Tako žalosten sem.”
“Ne morem se igrati s teboj,” je dejala lisica. “Nisem udomačena.”
“Ah, oprosti!” je dejal Mali princ.
Nato je pomislil in rekel: “Kaj je to ‘udomačena’?”
“Nisi iz teh krajev,” je rekla lisica. “Kaj počneš tod?”
“Ljudi iščem,” je rekel Mali princ. “Kaj je to ‘udomačena’?”
“Ljudje,” je rekla lisica, “imajo puške in lovijo. To je zelo nadležno! Goje tudi kokoši. To jim je edina skrb. Stikaš za kokošmi?”
“Ne,” je rekel mali princ. “Prijatelje iščem. Kaj je to ‘udomačena’ ?”
“To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi,” je rekla lisica. “Pomeni pa – ustvarjati vezi.”
“Ustvarjati vezi?”
“Kajpak,” je rekla lisica. “Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu.”
“Aha, že razumem,” je rekel Mali princ. “Nekje je cvetica… zdi se mi, da me je udomačila…”
“Lahko da,” je rekla lisica. “Tu na Zemlji se zgodi marsikaj…”
“Oh! Saj ne na Zemlji,” je rekel Mali princ.
Lisico je začelo zanimati:
“Na kakem drugem planetu?”
“Da.”
“So tam tudi lovci?”
“Ne.”
“Hm, zanimivo. Pa kokoši?”
“Ne.”
“Nič ni popolno,” je vzdihnila lisica.
In je jela razpredati svojo prejšnjo misel:
“Moje življenje je pusto. Jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. Vse kokoši so si podobne, prav tako ljudje. Dolgčas mi je že. Če pa bi me udomačil, bi mi v življenje posvetilo sonce. Spoznala bi korake, ki bi bili drugačni od drugih. Vsi koraki mi prinašajo smrt. Tvoji pa bi me zvabili iz brloga kot pesem. Poglej! Vidiš tam doli žitna polja? Ne jem kruha. Kaj bi z žitom? Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno! Tvoji lasje pa so zlati kot žito. Ah, kako bi bilo lepo, če bi me udomačil! Žito, ki je zlato, bi me spominjalo nate. Ljubila bi celo veter v žitu…”
Lisica je umolknila in dolgo gledala Malega princa.
“Prosim… udomači me,” je rekla.
“Prav rad,” je odgovoril Mali princ, “le časa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj.”
“Le tisto spoznaš, kar udomačiš,” je rekla lisica. “Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. Če bi rad imel prijatelja, me udomači!”
“In kako se to stori?” je rekel Mali princ.
“Zelo potrpežljiv je treba biti,” je odgovorila lisica. “Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene – takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže…”
Drugo jutro je mali princ spet prišel.
“Pridi raje vselej ob isti uri,” je dejala lisica. Če bos prihajal ob štirih popoldne, te bom vznemirjena pričakovala ob treh. Bolj ko se bo bližal čas, srečnejša bom. Ob štirih bom nestrpna in nemirna; čutila bom, kako je sreča dragocena. Če pa bos prihajal, ne da bi vedela kdaj, potem ne bom vedela, kdaj naj začnem biti srečna… Ceremonije so potrebne.”
“Kaj je to ceremonija?” je vprašal Mali princ.
“Tudi to je nekaj, kar že skoraj ni več v rabi,” je rekla lisica. “To je tisto, zaradi česar je kak dan drugačen, kot so drugi dnevi, kakšna ura drugačna kot so druge. Ceremonijo imajo na primer moji lovci. Ob četrtkih plešejo z vaškimi dekleti. Četrtek je torej čudovit dan! Takrat grem na sprehod tja do vinograda. Če pa bi lovci plesali kadarkoli, bi bili vsi dnevi enaki in jaz ne bi imela nobenih počitnic.” «
Morda sedaj to zgleda, kot da bi opisoval nekaj, kar je že napisano, vendar imam občutek, da veliko ljudi prebere knjigo, čutijo, da je v njih neko sporočilo, vendar ne vedo točno kaj.
Poanta vsega tega pa je, da imamo doma vse, kar potrebujemo, vendar ker smo »leni« in se ne posvetimo dovolj sebi, svoji dragi, svojemu kraju, gremo to raje iskat drugam. To ne velja, samo za odnos do samega sebe, niti za odnos med partnerjema, gre tudi za odnos do lastne države.
Rešitve iščemo zunaj, prosimo, tujce, naj prinesejo denar in mi jim bomo dali vse kar imamo in tako postajamo sužnji. Doma, pa potenciali, ki se skrivajo v naravi, ljudeh in zgodovini umirajo. To je samo en dokaz, kako sami sebe nimamo radi in želimo dokaze in potrditve drugje… kako smo dobri. Vendar vsako tako potrjevanje veliko stane. In ta dolg je potrebno nekega dne pokriti.
Brezplačna e-knjiga:
Psihologija Marketinga
Mogoče je danes »čas«, ko se spomnimo tistih, ki jim je »čas« življenja potekel, da bo tudi nam ta »čas« enkrat potekel in da je »čas«, da pričnemo ceniti sebe in tiste najbližje, ker samo to nam daje vrednost in občutek da živimo.
In še nekaj »misli« iz knjige, na katere se »zamislite«:
– Odrasli sami od sebe nikoli ničesar ne razumejo in otrokom je mučno, če morajo kar naprej kaj razlagati.
– Od vsakogar smeš zahtevati le to, kar zmore.
– Najtežje je soditi sebi, drugim je laže.
– Kadar bi bil kdo rad duhovit, se rado zgodi, da se malce zlaže.
– Besede so izvir nesporazumov.
– Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.
– Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost…
Avtor članka: Milan Krajnc, pedagog, podjetnik & krizni vodja
Naučim vas pogledati “nase”, kot na tretjo osebo. Za več informacij ali spoznavno srečanje mi pišite na official@milankrajnc.com
Dinamičen model vodenja
Namen knjige je predstaviti dinamični model vodenja, ki se je v več kot stotih primerih pokazal kot odličen način, kako priti iz poslovne in osebne krize ter kako premagati težave, ne da bi sploh zašli v krizo.