»”Dober dan,” je rekla lisica.
“Dober dan,” je odgovoril Mali princ, ki je vstal, a ni nič videl.
“Tu sem” je rekel glas,”pod jablano.”
“Kdo si?” je rekel Mali princ. “Zelo ljubek si.”
“Lisica sem,” je rekla lisica.
“Igraj se z menoj,” je zaprosil Mali princ. “Tako žalosten sem.”
“Ne morem se igrati s teboj,” je dejala lisica. “Nisem udomačena.”
“Ah, oprosti!” je dejal Mali princ.
Nato je pomislil in rekel: “Kaj je to ‘udomačena’?”
“Nisi iz teh krajev,” je rekla lisica. “Kaj počneš tod?”
“Ljudi iščem,” je rekel Mali princ. “Kaj je to ‘udomačena’?”
“Ljudje,” je rekla lisica, “imajo puške in lovijo. To je zelo nadležno! Goje tudi kokoši. To jim je edina skrb. Stikaš za kokošmi?”
“Ne,” je rekel mali princ. “Prijatelje iščem. Kaj je to ‘udomačena’ ?”
“To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi,” je rekla lisica. “Pomeni pa – ustvarjati vezi.”
“Ustvarjati vezi?”
“Kajpak,” je rekla lisica. “Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu.”
“Aha, že razumem,” je rekel Mali princ. “Nekje je cvetica… zdi se mi, da me je udomačila…”
“Lahko da,” je rekla lisica. “Tu na Zemlji se zgodi marsikaj…”
“Oh! Saj ne na Zemlji,” je rekel Mali princ.
Lisico je začelo zanimati:
“Na kakem drugem planetu?”
“Da.”
“So tam tudi lovci?”
“Ne.”
“Hm, zanimivo. Pa kokoši?”
“Ne.”
“Nič ni popolno,” je vzdihnila lisica.
In je jela razpredati svojo prejšnjo misel:
“Moje življenje je pusto. Jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. Vse kokoši so si podobne, prav tako ljudje. Dolgčas mi je že. Če pa bi me udomačil, bi mi v življenje posvetilo sonce. Spoznala bi korake, ki bi bili drugačni od drugih. Vsi koraki mi prinašajo smrt. Tvoji pa bi me zvabili iz brloga kot pesem. Poglej! Vidiš tam doli žitna polja? Ne jem kruha. Kaj bi z žitom? Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno! Tvoji lasje pa so zlati kot žito. Ah, kako bi bilo lepo, če bi me udomačil! Žito, ki je zlato, bi me spominjalo nate. Ljubila bi celo veter v žitu…”
Lisica je umolknila in dolgo gledala Malega princa.
“Prosim… udomači me,” je rekla.
“Prav rad,” je odgovoril Mali princ, “le časa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj.”
“Le tisto spoznaš, kar udomačiš,” je rekla lisica. “Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. Če bi rad imel prijatelja, me udomači!”
“In kako se to stori?” je rekel Mali princ.
“Zelo potrpežljiv je treba biti,” je odgovorila lisica. “Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene – takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže…”
Drugo jutro je mali princ spet prišel.
“Pridi raje vselej ob isti uri,” je dejala lisica. Če bos prihajal ob štirih popoldne, te bom vznemirjena pričakovala ob treh. Bolj ko se bo bližal čas, srečnejša bom. Ob štirih bom nestrpna in nemirna; čutila bom, kako je sreča dragocena. Če pa bos prihajal, ne da bi vedela kdaj, potem ne bom vedela, kdaj naj začnem biti srečna… Ceremonije so potrebne.”
“Kaj je to ceremonija?” je vprašal Mali princ.
“Tudi to je nekaj, kar že skoraj ni več v rabi,” je rekla lisica. “To je tisto, zaradi česar je kak dan drugačen, kot so drugi dnevi, kakšna ura drugačna kot so druge. Ceremonijo imajo na primer moji lovci. Ob četrtkih plešejo z vaškimi dekleti. Četrtek je torej čudovit dan! Takrat grem na sprehod tja do vinograda. Če pa bi lovci plesali kadarkoli, bi bili vsi dnevi enaki in jaz ne bi imela nobenih počitnic.” «