Za strateške cilje bi lahko rekli, da so točke s katerimi preverjamo ali smo na pravi poti. Nikoli ne primerjamo samo količino opravljenega dela, temveč ali smo porabili načrtovano količino denarja, ali smo upoštevali vse časovne roke, je bilo porabljena planirana količina materiala, so komunikacijske poti tekle tako kot se je predvidelo, so bili vključeni vsi človeški viri, ki so se predvideli…, skratka preveriti moramo vse parametre, ki smo jih v začetku planirali. Tako bi lahko strateške cilje razdelili na več delov oz. vsako področje mora imeti svoj strateški cilj (npr. Strateški kadrovski cilj – izobraziti 10 strokovnjakov iz področja vzdrževanje informacijskih sistemov Windows, do konca leta).
Dosega strateškega cilja je pravzaprav prvi korak naslednjega strateškega cilja. Projekt ima več strateških ciljev, ki so ločeni po vsebini in terminih. Z dosego vsakega strateškega cilja je vedno potrebno preveriti ali se bo lahko tudi dosegel naslednji, je dovolj planiranih financ, je dovolj človeških in materialnih virov. Preden nadaljujemo izvajanje strategije je potrebno preveriti ali smo na pravi poti, ter neposredno je potrebno strateške cilje primerjati s končnim cilje, ves čas moramo meriti odmike, če do njih prihaja. V kolikor prihaja do odmikov, je potrebno spreminjati strategijo, pri tem pa poskušamo strateške cilje ohraniti enake, skoraj zagotovo, pa se ne smemo odmakniti od končnega cilja.
Končni cilj vedno določi naročnik (lastnik kapitala), strateške cilje pa določa izvajalec sam.
Literatura:
1. Glasser, William (1994). Kontrolna teorija ali Kako vzpostaviti učinkovito kontrolo nad svojim življenjem. Ljubljana: Taxus
2. William Glasser, 1999: Choice Theory – A New Psychology of Personal Freedom, Perennial, The William Glasser Institute
3. Project Management Institut (2000 Edition), A Guide to the Project Management Body of Knowledge, PMBOOK Guide, 2000 Edition
4. International Project Management Association, ICB IPMA Competence Baseline, Version 2.0