Za težave in rešitve smo odgovorni sami

Problem enostavno rešimo tako, da ga pogledamo z druge strani oziroma da se postavimo zunaj njega. Tako kot vedno vidimo rešitve težav za svoje prijatelje, sami pa imamo iste težave, pa jih ne odpravimo. Ker jih ne vidimo in si jih ne upamo priznati, češ: »Nam pa se kaj takega že ne more zgoditi!« Popolnoma enako lahko naredimo zase, za svoje podjetje, za svoj zakon. In rešitev bomo videli sami. Pomagamo si lahko s svetovalcem, ki pa nam ne sme deliti nasvetov, temveč nam mora prikazati našo sliko. Rešitev moramo najti v nas samih, ne pa je iskati drugje.

Reševanja problema se lotimo tako, da se najprej vprašamo, kdo sem jaz, zakaj vse to delam … Ko bomo prišli do odgovorov, bomo vedeli, ali si sploh želimo ostati v zakonu in v tem podjetju. Nikoli ne smemo iskati krivca v partnerju, temveč izključno v sebi. Priznati si moramo, da smo sami odgovorni za svoje odločitve. Zakonci smo si vedno ogledalo. To kar nas moti pri partnerju, je pravzaprav naša slabost. Preden se torej odločite za ločitev ali izstop iz podjetja, se vprašajte, zakaj je prišlo do takšnega položaja. Partner zagotovo ni bil kriv, zato ga ne smete obtoževati, kvečjemu se mu lahko opravičite.

S takšno samoanalizo boste prišli do novih spoznanj o sebi, partnerju, do drugačnih pogledov na življenje. Zgoditi se utegne, da stvari okoli vas ne bodo več imele istega smisla in da morate začeti živeti s kom drugim in kje drugje. Toda z begom pred resničnimi težavami se morate spopasti sami. Tako da napake priznate. Sicer se vam bodo napake znova in znova ponavljale. Ko bomo priznali svoje napake, se bodo težave v zakonu, podjetju … razrešile same!

Osnova je učinkovita komunikacija

Najprej sta oba sama, njuna edina želja je uživati, imeti čim polnejše življenje in čutiti vsak trenutek.
Ko se spoznata, želita odigrati samo eno vlogo, in sicer postati par. Skrbi ju samo, kako bosta skupaj in kako bosta skupaj uživala.

Ko se poročita, sta v vlogi moža in žene, njuna največja skrb postane preživetje (ustvariti si dom).
Če sta ambiciozna ali nekako uspeta ustanoviti podjetje, sta v vlogi kapitalistov, ko ju predvsem skrbi, kako zaščititi kapital.

Takoj po ustanovitvi podjetje, tudi skupaj vodita, s čimer sta v vlogi menedžerjev, njuna skrb pa je uspešno vodenje in zaščita kapitala lastnikov.
Ker na začetku ni dovolj kapitala, da bi podjetje samo vodila, se morata tudi dejavno vplesti vanj, s čimer sta v vlogi dejavnih sodelavcev, ko je njuna skrb, da so vse naloge v roku in kakovostno opravljene. Ker se kot zakonca prej ali slej odločita tudi za družino, se znajdeta v vlogi staršev, njuna prva skrb pa je poskrbeti za svoje potomstvo.

Ko sta v novi vlogi, se spremenijo tudi prioritete, kar pa ne pomeni, da drugih stvari ni več ali sta jih prestavila za nekaj časa. Ko sta v vlogi dejavnih delavcev, je zanju najpomembneje čim bolj ugoditi stranki, vendar sta istočasno v vlogi kapitalistov, torej je zanju najpomembneje, kako čim bolj povečati svoj kapital. Istočasno razmišljata, kako naj stranki čim več ponudita in kako naj od stranke čim več zaslužita.

To sta samo dve vlogi, saj sta še istočasno menedžerja, starša, zakonca in posameznika.

Sam ni imel več moči predstaviti situacije, zato sem sam ponazoril še malo bolj dramatično zadevo, v smislu, da se mu izteka življenje.

Vsi so planili v krik in hoteli vedeti, kaj se dogaja.

Razložil sem, da je vse odvisno od Očeta in da je prišel čas, da se odgovornost enakomerno porazdeli. Zaslišale so se besede… ata pa saj veš, da vedno vse naredim, kaj mi rečeš, ata pa cele dneve smo tu… ata rad te imam. Nakar se je le oglasil Oče: “Vem, da vse naredite, vendar naredite samo to koliko vam dam jaz za naredit, ne vidite več kot to. Potrebno se bo organizirati tako, da bo vsak odgovoren za svoj del in da vsi delamo na povečanju prometa. Zavedam se, da nisem bil prej sposoben predati ali vas vzgajati v smislu samostojnosti, sedaj pa je situacija takšna da moje telo več ne zmore in bomo enostavno čez noč morali stvari spremeniti ali pa bom vse skupaj prodal.”

Niso se zdrznili, da njegove telo ne zmore, zdrznili so se ob besedi »prodal«!

V tistem trenutku se je oče zamislil, ampak vseeno nadaljeval z besedami: “Imamo čas samo en teden. Da naredimo podjetje neodvisno od mene. Do srede naj vsak, ki želi biti solastnik in upravljati podjetje pripravi organizacijo in strategijo podjetja in potem jo bo predstavil pred vsemi. V sredo bomo naredili strateški dan in sprejeli bomo skupne odločitve.”

V sredo so se vsi zbrali v veliki sejni sobi, kjer so trije otroci in ostali člani družine in sorodstva predstavljali svoje poglede in načrte. Na koncu je prišel najmlajši, star 22 let.

»Se opravičujem Bratje in Sestre, ter ostali sorodniki! Podjetje spremljam že od rojstva in vsak od nas v resnici želi le denar, nikoli pa se dejansko ne vprašamo, kako pridemo do denarja. Ko enkrat ne bo več Ateja, tudi denarja ne bo. Nismo se naučili, kako narediti denar, naučili smo se samo kako ga porabiti. In vse to kar sem slišal od vas je v resnici zgodba, kako boste denar porabili… več denarja za marketing, za nove stroje, za nove ljudi… Jaz se zavedam, da še nisem sposoben voditi podjetja, vidim pa kje denar odteka in kam moramo iti, če želimo preživeti na dolgi rok!«

Vsi so onemeli, oče pa se je končno nasmejal. »Mali« je predstavil svoje podrobne korake in dejal, da lahko začne takoj. Poudaril pa je, da nič ne želi imeti, ampak, da bo deleže v podjetju odkupoval s tem, kolikor bo podjetje prihranilo in s tem povečalo dobiček.

Naekrat so se vsi oglasili… nakar je Oče vstal in dejal: »Strategijo sprejmem v celoti. Kdor je pripravljen iti po tej poti, bo tudi postal solastnik podjetja in kasneje tudi upravljalec, če se bodo vsi lastniki s tem strinjali.«