Da vzdržujemo »stabilno« stanje pomeni, da moramo v svojem življenju vzpostaviti ravnovesje. Pomeni upoštevati vse štiri komponente (telo, intelekt, čustva in dušo… o tem sem podrobneje pisal v knjigi Dinamični model vodenja, pod rubriko Osebna transofrmacija).

Sam sem opazil, da je hrana velik vzpodbujevalec, določenih kriznih stanj oz. je neke vrste zatočišče pred kriznim stanjem, ki pa ga v resnici samo oddaljuje od rešitve. V bistvu vsa poživila, delujejo kot krinka pred vzrokom krize. Sem sodi alkohol, cigrate… da od različnih drugih stimulusih ne govorim.

Tudi sam sebe sem testiral na vse mogoče stimuluse in preverjal svojo moč oz. sem si dejal, da treniram svojo notranjo moč. Tako sem iz svojega življenja popolnoma odstranil alkohol in tobak, da sem ostal brez tistih občutkov, ki sem jih smatral, kot nek svež veter, ki me odnesejo stran od dnevnih skrbi, ki me razbistrijo. Nato sem si dejal, da se bom popolnoma osredotočil na trenutke, ne glede na to kakšna situacija bo, da želim biti vedno v trenutku. Tako sem ugotovil, da ob zaužitju stimulusov doživim občutje nagrajenosti in naslade. Kar sem si kasneje prevedel, kot beg, začasna rešitev.

In tako v zgodnjem otroštvu pričnemo razvijati več osebnosti, v eni osebi. To predvsem čutimo, ko se neštetokrat znajdemo v situacijah, ko nekdo manipulira z nami, ko počasi reagiramo, ko se enostavno ne znajdemo, vse o čemer še razmišljamo so težave. Morda se sliši banalno, vendar prevečkrat gledamo na življenje po segmentih, pri tem pa se ne zavedamo, da imamo samo eno glavo, eno telo in da smo vse povsod MI.

Pred kratkim so me poklicali v enega od kolektivnih športnih klubov, kjer je klub imel cilj priti iz druge v prvo ligo. Sezono so pričeli odlično, nato pa so kar nekaj tekem izgubili. Igralci so rekli, da enostavno več ne vidijo motivacije, bolj ko jim je trener govoril, da imajo vse možnosti, da pridejo v prvo ligo, manj volje so imeli, dejali so celo, da se tega zavedajo, vendar enostavno ne morejo nič narediti. Po daljšem pogovoru z vsemi, sem ugotovil, da nimajo dolgoročne strategije. Igralci so bili med prehodom iz srednje šole na fakulteto. Njihov način življenja se je spreminjal in imeli so občutek, da so celotno mladost pustili na igrišču, kot da jim je življenje ušlo, enostavno niso vedeli, kako jim bo šport v življenju koristil.

Predvsem, kadar so rezultati vrhunski pa večina športnikov posveti celotno življenje športu. Pri tem se velikokrat zgodi, da dajo šolo na stran, tudi o službi ne razmišljajo, temveč preko različnih začasnih virov financiranja, staršev, sponzorjev, zaposlitve v državnih inštitiucijah, si zagotovijo osnovno preživetje. Tako so misli v obdobju športne aktivnosti v celoti usmerjenje k razvoju rezultata, edina misel, ki je usmerjena v prihodnost je osvojiti enega od prestižnih naslovov oz. vrhunski rezultat. In ko bodo dosegli te rezultate ali bodo dovolj stari, da telo več ne bo zmoglo takšnih naporov oz. nadaljevanje športne poti več ne bo dovolila poškodba. Kaj pa takrat? Za sponzorje več ne bodo zanimivi, državne inštitucije več ne bodo imele osnove, da jih zaposlijo, pa tudi izobrazbe še nimajo…

kaj takrat, v takšni nemilosti se je znašlo veliko vrhunskih športnikov. Prišli so na konec poti, kot vojni veterani iz bitke, ko pridejo domov in nimajo ničesar in nikogar.

Takrat se vpraša, zakaj smo sploh trenirali, kaj imam od tega.

Ne bomo govorili o športnih pravilih, saj ne tekmujemo, temveč o pravilih, ki jih moramo upoštevati pri varnosti, kot je preobremenitev in pravilno izvajanje vaj.

Veliko podjetnikov je svojo pot začelo s skorajda nič kapitala, vse kar so imeli so bile sanje, želja in vztrajnost. Vendar je bila želja velikokrat prevelika od realnosti in se je njihova poslovna pot končala z zelo velikim finančnim primanjkljajem. Niso znali realno oceniti svojih sposobnosti, trga in ko so se preveč oddaljili od realnosti, so se popolnoma zlomili. Enako je v športu, če damo popolnoma osnovni primer, kadar nekdo čez noč želi shujšati s športom, se mu slej ko prej zgodi poškodba in potem njegova teža zaradi počivanja postane samo še večja, oziroma če vzamemo primer iz kolumne v pretekli številki (Kako s hojo v hrib premagati poslovne/osebne težave):

Najprej sem mislil, da je to tudi edini način pomlajevanja, dokler nisem srečal strokovnjakov, ki to počnejo na naravni način in videl, da dejansko lahko z določenimi tehnikami in procesi ostanemo »večno« mladi.

Enako je v samem podjetju, pa ne govorim o zaposlenih, temveč procesih. Pomembno je namreč, da same proces ves čas prenavljamo, posodabljamo in optimiramo. Vendar proces ne prenavljamo samo z zamenjavo »strojev« temveč predvsem z načinom vodenja, z razvojem potencialov zaposlenih, s kulturo v podjetju…

Velikokrat se ujamemo v sistem, ki nas zelo uspešno nagradi ali pa nas pusti životariti in potem plavamo v tem nekem lagodju, mučenju… ali kakorkoli bi to pač poimenovali. In to je tipična lastnost, ki kakor “demon plazi” po Sloveniji, trpinčenje samega sebe. Izgorelost ni nič drugega, kot mučenje samega sebe na obroke oz. izvajamo mazohizem nad seboj tako dolgo, da se pohabimo in potem več ne moremo delati oz. najdemo zdravniško utemeljen izgovor, da smo zboleli.

Enako je pri materialu v naravi, vsak material ima neko mejo »plastičnosti«, to je območje, ko se material upogne in se potem brez poškodb vrne v prvotno stanje, v kolikor gremo preko meje plastičnosti, porušimo zdravo strukturo v materialu in se več ne more vrniti v prvotni položaj.

Enako je s človeško naravo, gremo preko svojih zmogljivosti, porabimo vse zdrave zaloge in že načenjamo zdravo tkivo. Vsaj tukaj je izgorelost dober znak, da se ustavimo, preden se res načne živo telesno tkivo, ker to potem imenujemo rak.

Torej ozaveščanje izgorelosti je korak preden zbolimo za rakom.