Vendar, da do izgorelosti sploh ne bi prišlo, je prvi pogoj, da si na prvo mesto, postavimo osebni cilj. Kajti osebni cilji niso končni, to so naše sanje. Med tem, ko nas poslovni cilji v veliki meri lahko popolnoma uničijo, saj v bistvu sledimo drugim sanjam.

Na ta način bomo znali tudi točno definirati, zakaj sploh kaj počnemo v poslu, kaj imamo od tega in bomo sami po sebi ves čas motivirani. V kolikor pa imamo materialne cilje in sledimo drugim, bodo tisti, ki nas želijo motivirati v bistvu peljali k svojim ciljem… pomemi, da nas peljejo na pot izgorelosti.

Podjetniki, od katerih je živela velika večina je v tem času šla skozi kalvarijo bolečin… ostali so sami, brez premoženja, prijateljev, na koncu še brez družin… nihče več ni videl njihove bolečine, samo še slabe stvari. In, tako jih je zelo veliko tudi končalo svoje življenje. Da so na koncu izmučeni, enostavno zaključijo to življenje.

Vendar tukaj ni za kriviti samo države, država je odraz stanja duha našega naroda. K temu pisanju me je vzpodbudila izjava Nike Kljun… : »Za odhod v tujino jo je spodbudil predvsem odnos Slovencev na delo različnih ljudi: “Nisem negativna, ampak Slovenci res ne znamo spoštovati truda nekoga drugega, ga pohvaliti, raje izpostavimo negativne stvari in to je mene zelo zelo bolelo.” Priznala je, da je bila med odraščanjem postavljena pred različne ovire in to jo je zaznamovalo. V ZDA se je negativizma osvobodila.«

… ki je na nek način pritisnila tipko v meni, ki se je že dalj časa pripravljala na eksplozijo. Namreč ljudje, ki delajo, ustvarjajo oz. želijo razviti svoje potenciale, katere jim v zgodnjem otroštvu niso znali vzpodbuditi, temveč so jih zatrli… delajo veliko napak, ampak ne namerno, velikokrat zaradi tega, ker sledijo svojim sanjam in potem »nasedejo« različnim obljubam, tistim, ki jih želijo izpiti… v takšnem stanju so ranljivi in potem posledično odgovorni. Ampak nikoli tega ne naredijo namerno, ker nekdo ki želi razviti svoj pristni potencial, tega ne more razviti na izkoriščanju, temveč izključno na vzpodbujanju, tukaj poslušajo samo svoje srce. Svojo pot gradijo na svetlobi, vendar zato morajo skozi temo svojega življenja.

In pri vsej te poti, ljudje ne vidijo njegovega sporočila, ki jih želijo dati, temveč vidijo samo tiste napake, kar je morda samo 1% njegove poti, kar na nek način sodi zraven. S tem se pokaže ozkost naroda, vidi namreč samo 1%, ne tiste širine. In potem se ljudje razpišejo po različnih omrežjih o tem, na kar »vidijo« in kaj je še najbolj zanimivo, da potem uradni mediji to povzamejo kot uradne novice… in tako takšno osebo še dokonca ubijemo.

Pretekli vikend sem namreč, končal celoletno »samo terapijo«, kjer sem se želel pripraviti na življenje v trenutku.

Proces je bil dolgotrajen in naporen, saj sem iz svojega življenja, odstranil vse motilce občutkov, ki želijo preusmeriti pozornost od moje prave narave, kot so sladkor, cigare, alkohol… predvsem v zadnjih dneh, so ti občutki bili zelo živi in uvidel sem vse tisto, kar se mi je prej zdelo nepomembno. In sedaj naenkrat se mi zdi to največja bolečina, v resnici pa je bilo ves čas tukaj, le videl nisem, zato ni moglo boleti. Vendar sedaj, ko sem to ozavestil, lahko tudi popravim in naredim, tako da bo podpiralo moje osebne cilje.

No, proces sem zaključil z obiskom Piramid, ki so jih odkrili pri Poreču na Hrvaškem. Pa ni nujno, da so bile te piramide narejene za bivanje, bile so narejene, kot neka postaja, za nekoga, ki ni nujno iz te naše civilizacije. Ugotavljam, da imamo občutek, da smo večni. Pa še zdaleč od tega. Tudi živa bitja imamo svojo evolucijo, in tako kot smo nastali, bomo enkrat izginili in bo morda prišla neka podobna civilizacija… in te piramide, so ostanki, neke druge civilizacije. Če jo hočemo razumeti, bomo morali drugače razmišljati, z drugimi vzorci. To niso pasti ali komunikacijski kanali z drugimi civilizacijami… so le smeti, kot jih mi puščamo vsak dan za sabo.

Tako sem se postavil na piramido Sirius, katero ime me je spremljalo zadnjih 20 let. Tega imena si nisem izmislil sam, temveč nekdo, ki je bil takrat v mojem Srcu in sem se sedaj skupaj z njim tudi poslovil.

Torej če v resnici želimo rešiti korupcijo, moramo spremeniti način dela, predvsem pa odnos do zaposlenih. V resnici se sploh ne smemo ukvarjati s korupcijo, temveč z odnosi in načinom dela, predvsem pa moramo vzpostaviti zdravo okolje za delo.

Kaj sploh pomeni, zdravo okolje?

Tam, kjer je jasen cilj, delovnega mesta in kjer ima oseba izoblikovan osebni cilj, da ve, zakaj sploh je na določenem delovnem mestu. In po skoraj 20 letnem aktivnem sodelovanju z občinsko in državno upravo, lahko samo potrdim, da … ni jasnih ciljev. Kadar ni jasnega cilja, se v nas rojeva tema in vse kar je povezano z njo… tudi korupcija. Vendar nikomur, ki zdravo razmišlja mu ni cilj koruptivno dejanje. To pomeni, da kdor se ukvarja s korupcijo, ga je sistem v to prislil. Kajti zdrav sistem je narejen tako, da vzpodbuja zadovoljstvo med zaposlenimi, slab sistem, pa zadovoljstvo vzpodbuja preko korupcije.

Torej, kdo je kriv za korupcijo, tisti ki jo izkoristi, ali tisti, ki vodi sistem?
Tako lahko krivca v nedogled iščemo, zato je pomembno, da nehamo energijo porabljati za preganjanje, temveč za ustvarjanje zdravega – vzpodbudnega procesa, kjer korupcija sploh ne obstaja.

S fizičnim telesom:

Kako sodelovanje poteka:

1. Prijavite se na Office@to-Be.Institute
2. Naredite razgovor s psihoterapevtom, kjer ocenimo vaše neizkoriščene psihološke in intelektualne potenciale in psihološke ovire.
3. Naredite zdravniški pregled in se pogovorite z zdravnikom, kjer ocenimo vaše neizkoriščene fizične potenciale in fizične ovire.
4. Nato se naredi indivudialni načrt, po področjih: