Timsko delo predvsem optimira proces in razbremenjuje posameznike.
Timsko delo je oblika aktivnosti, ki jo opravlja skupina strokovnjakov na tak način, da je osnova za sodelovanje neposredna delitev nalog med enakopravnimi strokovnjaki in ne položaj posameznika v formalni hierarhiji.
Timsko delo je koristno, kadar se za uspešno reševanje kompleksnih nalog/problemov zahteva sodelovanje več strokovnjakov, interdisciplinarni pristop ter sodelovanje različnih profilov strokovnjakov. Predpostavka za uspešno timsko delo, v katerem bodo izkoriščeni vsi potenciali, sposobnosti vsakega strokovnjaka je, da skupina preraste iz skupine strokovnjakov v skupino enakopravnih strokovnjakov – tim.
Posamezniki, ki vstopajo v tim, se med seboj razlikujejo. Strokovnjaki imajo različna znanja, stopnjo strokovne usposobljenosti, sposobnosti in osebnostne lastnosti, motivacijo za delo v timu in tudi različne delovne navade in želje po osebnostni in profesionalni rasti.
Uokvirja jih tudi njihov sistem (zakonodaja in interni pravilniki) ter situacija z načinom organizacije, materialnimi in delovnimi pogoji. Pomembna je odprtost za spremembe znotraj kolektiva, spodbujanje vodstva in občutek, da je tako delo sprejeto.
S timskim delom razvijamo sodelovalni etos: spodbujamo zavedanje, da je možno znanje, odgovornost, skrb, spretnosti in razumevanje vsakega posameznika tima uporabiti za doseganje skupnih ciljev, za premostitev težav ali ovir ter za razvijanje novih metod dela; razvijamo nove spretnosti, stališča, izkušnje in ideje, ki izboljšujejo delovne odnose; omogočamo zavedanje o različnosti posameznikov – članov tima ter o stopnji njihovega strokovnega in osebnega razvoja; spodbujamo zaznavanje dosežkov in uspehov posameznika ter celotnega tima; spodbujamo delitev odgovornosti v timu in navajamo na izražanje podpore; posameznikom zagotavljamo priložnosti za spoznavanje drugih in preizkušanje ob izzivih, zahtevah ali konfliktih v določeni situaciji.
Prejmite brezplačni avdio zapis:
Šola osebnostne spremembe.
Oblikovanje in razvoj strokovnega tima mora biti kontinuiran proces, spodbujamo pa ga z organiziranjem takih aktivnosti, kjer je za dosego skupnih ciljev sodelovanje posameznikov nujno potrebno.
Dobro vzdušje razvijamo predvsem z razvijanjem vzajemne podpore pri različnih strokovnjakih, kar se med drugim lahko kaže pri dejavnostih in odnosih: da spodbujajo in podpirajo drug drugega, da si delijo in izmenjajo izkušnje ter nasvete. Še posebej pa osebne izkušnje, kako so premagovali določene strahove, komplekse…., da si pomagajo pri organizaciji dela, da si izmenjujejo mnenja in, da skupno načrtujejo dejavnosti ter prevzamejo odgovornost za njihovo izvedbo, da se zmanjšuje psihološka razdalja med posameznimi strokovnjaki.
Timsko delo je med drugim del projektnega vodenja, ki se uporablja pri vodenju projektov. Projekt je zaključena celota, kar pomeni, da mora imeti točno določen cilj, ki mora biti časovno in finančno opredeljen. Prav tako mora biti pot do tega cilja čim bolj natančno določena. Pri čemer morajo biti naloge in odgovornosti določenih oseb zelo jasno definirane.
Vsak posameznik je »lastnik« svojega procesa in ta proces je uspešen, šele, ko je projekt končan. Tega se predvsem mora zavedati vsak posameznik v timu. Torej delo posameznika v timu ni končano, ko je on zaključil svoje delo, temveč, ko je tim zaključil celotno delo oz.projekt.
Vsak Tim mora imeti svojega vodjo
Uspeh projektov je odvisen od projektnega tima. Zato mora projektni vodja zelo skrbno izbrati sodelavce pri projektu. Na cilj projekta in sodelovanje v njem vsak udeleženec gleda s svojimi očmi in z vidika svojih potreb. Tako ni nujno, da bo rezultat enak cilju, ki ga je zastavil projektni vodja.
Projektni vodja mora pri sestavi projektnega tima zelo skrbno preveriti osebne interese vsakega posameznika in njegove življenjske cilje ter jih primerjati s ciljem projekta. Prav tako mora preveriti tudi osebne interese v tem projektu, da morda sam ne bi reševal osebnih travm in potreb preko projekta. Ko stopamo v projekt, moramo biti od njega čustveno ločeni in neobremenjeni. To lahko naredimo z realitetno terapijo. Le-ta je v projektnem vodenju orodje, s katerim naučimo člane tima sprejemati odgovornost, preverimo njihove osebne interese, sebe pa postavimo v nevtralni položaj in gledamo na celoten projekt kot na tretjo osebo. Tako vidimo vse napake, ki se pojavijo, in odmike od prave poti.
Brezplačna e-knjiga:
Psihologija Marketinga
Pri izvajanju projektov vse prevečkrat naletimo na pomanjkanje odgovornosti, a ne pri vodji projekta, temveč pri samih izvajalcih. Toda vzroka ne smemo iskati pri izvajalcih, temveč se moramo pomikati višje po hierarhiji projektnega tima, in tako bomo prišli spet do projektnega vodje.
Sedaj pa se postavimo v vlogo vodje projekta. Ko dobimo idejo, predlog ali naročilo za projekt, se moramo vprašati, ali smo sposobni voditi ta projekt in biti vodja. Če je naš odgovor pritrdilen, se vprašajmo, zakaj smo se odločili za ta projekt: se želimo komu dokazati, želimo samo zaslužiti, rešujemo kakšne svoje komplekse, pomeni to razvoj v naši osebni rasti ali si želimo zgolj adrenalinskega doživetja.
Odgovor je zelo pomemben, saj je od tega odvisen končni izdelek oz. cilj projekta.
Cilj projekta primerjajmo s svojimi osebnimi cilji: več je podobnosti, večja verjetnost je, da se bomo v projekt čustveno vpletli, zanj živeli 24 ur na dan ter naredili vse, da bo projekt končan kvalitetno in v dogovorjenem roku, ne glede na »žrtve«. To je odlično za naročnika, a le v primeru, da se nam nič ne zgodi, sicer pride do katastrofe. Katastrofa pomeni, da samo ena oseba ve, kaj se s projektom dogaja, in v kolikor se tej osebi karkoli zgodi (fizično ali duševno), se projekt popolnoma ustavi oz. propade.
Prvo pravilo projektnega vodenja bi moralo biti, da se ne smemo »čustveno« vplesti v projekt, temveč moramo nanj gledati z razdalje, tako da imamo ves čas kontrolo nad tem, kar se dogaja.
S projekti si ne smemo postavljati spomenikov ali se dokazovati »svojemu očetu«. To se zgodi, če v projekt vklopimo sebe, kar pomeni, da potem rešujemo svoje težave preko projekta in ne težave, ki bi jih moral rešiti projekt.
Pri projektu moramo biti osredotočeni izključno na cilj projekta in težave, ki se bodo s tem rešile.
Kaj se zgodi, če smo čustveno vpleteni?
Naenkrat več nikomur ne zaupamo, vse naredimo sami. Začnemo sprejemati odgovornost namesto drugih in tako tudi opravljamo njihovo delo. Naenkrat nam začenja zmanjkovati časa za sebe, družino … vedno bolj smo obremenjeni in pod stresom. Zmanjka nam tudi časa za komuniciranje. Ker ne komuniciramo, ne posredujemo informacij in prične prihajati do konfliktov. Naenkrat se več nihče ne počuti dobro, celoten projekt je samo še na eni osebi, padati prične kvaliteta projekta, roki se oddaljujejo od zastavljenih ciljev. Projekt je vedno dražji … in na koncu se samo še dela, da se že enkrat konča. In potem si rečete: »Drugič bo popolnoma drugače!« … In tako pri vsakem projektu.
Kako je potrebno narediti, da se to ne bo ponavljajo iz projekta v projekt:
- Najprej začnimo na sebe gledati kot na projekt. Tako se bomo na nek način postavili iz sebe in na sebe gledali kot na tretjo osebo. Videli bomo vse napake, ki jih počnemo in lažje bomo pristopili k reševanju težav, ki smo jih odkrili.
- Postaviti si moramo cilj, kaj bi radi iz sebe naredili in kaj bi radi v življenju dosegli.
- Ko imamo postavljen cilj, si naredimo nekaj korakov oz. kratkoročnih ciljev, kako bomo prišli do glavnega cilja. Pri ciljih niso mišljeni samo materialni cilji (hiša, avto …) temveč tudi poroka, otroci, položaj v družbi, duševno stanje.
- Osnove naravnih zakonov (fizike), da sem videl, kje so meje svobodnega in varnega življenja.
- Osnove družbenih procesov, da sem videl, kako deluje družba in kaj povzroča kaos.
Ko si postavimo osebni cilj, bomo na podlagi tega tudi vedeli, kakšne projekte si bomo izbirali in kaj bomo z njimi želeli doseči.
Čim manj informacij o projektu moramo nositi v glavi. Vse informacije morajo biti zapisane in med seboj povezane. Informacijski sistem nam mora omogočiti, da so vse informacije na enem mestu. Na ta način damo projekt iz sebe na papir ali v računalnik. Torej, s tem, ko ga damo iz sebe, nanj gledamo z razdalje.
Enako bomo storili s sodelavci, ki jih izbiramo za projekt. V glavnem sta možna dva pristopa.
Če nočemo, da se sodelavci čustveno vklopijo v projekt, je najbolje, da smo avtoritativni vodja, kar pomeni, da jim razdelimo delo in samo kontroliramo izvedbo, pri tem pa ne pustimo, da dodajajo svoja priporočila in izboljšave. V takšnem primeru so sodelavci projektnega tima samo »navadni« izvajalci. Vendar je potem vsa organizacija in kreativa na eni osebi, torej na nas. Zato je najbolje, da se takšne vloge ne poslužujemo oz. se je poslužujemo zelo redko in v kritičnih trenutkih, pač pa naj projektni tim v pravem pomenu besede pomeni timsko delo.
Sestava projektnega tima
Najprej moramo biti pozorni, ko izbiramo sodelavce. Ne smemo gledati samo na njihovo strokovnost, temveč tudi na osebnost, komunikacijo in razumevanje ciljev. Predvsem je pomembno prvo srečanje, zato naj zgleda tako, da mi razložimo vizijo in cilje projekta, potencialni sodelavec pa na podlagi tega naredi zapisnik in svojo strategijo za dosego cilja. Tako bomo ugotovili, kako nas je razumel. Bliže je naši predstavi, manj konfliktnih situacij bomo imeli, pretok informacij pa bo hitrejši. Zelo pozorni moramo biti tudi na njegove osebne cilje in na to, kakšno vlogo želi imeti v projektu. Kar pomeni, da mora projektni vodja imeti dovolj znanja s psihologije in poznavanja značajev ljudi.
Na prvem projektnem sestanku celotnemu timu prikažemo načrt, ki smo ga sestavili iz posameznih strategij, kljub temu, da imamo izdelan že celotni načrt.
Vendar nam naš načrt ne bo kaj dosti koristil, če so možnosti članov tima drugačne od našega osebnega predvidevanja. Seveda moramo pri tem upoštevati korekcije glede na cilj projekta, saj tako dobimo najbolj optimalen plan projekta, predvsem pri realizaciji.
Na sestanku torej vsi skupaj dobijo celovito sliko; skupaj komentiramo in naredimo celovito strategijo projekta. S prikazom, kjer upoštevamo njihove predloge, člani tima dobijo zaupanje in poveča se jim motivacija, saj je nekdo upošteval njihovo mnenje, ko še tega sploh niso pričakovali. Ljudje namreč v osnovi pričakujemo, da nas bo nekdo upošteval. Seveda pa ne smemo skozi celoten projekt igrati na to karto, ker je namen, da celoten projektni tim deluje brez manipulacije in to zelo iskreno.
Na ta način, da je vsak podal svoje predloge in tudi končne rešitve za izpeljavo svojega dela, je tudi (javno) sprejel odgovornost, saj je moral predloge predstaviti pred vsemi ter našteti vse kritične poti in rešitve.
Pri pogovoru moramo biti zelo iskreni, nič ne smemo prikrivati. V kolikor želimo v določenih okoliščinah manipulirati ali prikrivati nekatera dejstva, se bo to »naložilo« v našo podzavest.
Ker tega ne bomo naredili samo enkrat, se bo ta »kupček« večal. Tak kupček »laži« se imenuje psihološke smeti. Ker imamo v svoji podzavesti omejen prostor, ga bodo te »smeti« samo ovirale. Tako se nam zmanjša možnost logičnega in treznega mišljenja, postanemo bolj razdražljivi, povečuje se stres, skratka, nevede pademo v problem projekta.
Vloga vodje projektov
Razdaljo od projekta držimo na naslednje načine. Vse podatke prenašamo na nek informacijski sistem, ki omogoča dobro načrtovanje in neprestano primerjavo z realizacijo. Pomeni, da kadar koli imamo kakšno informacijo ali se česa domislimo, jo poskušamo čim prej spraviti v beležko, telefon, dlančnik, računalnik …, nato moramo poskrbeti, da ta informacija pride do prave osebe, od katere moramo dobiti potrditev, da je informacijo res sprejela. Na ta način smo iz sebe spravili »skrb«.
Vse informacije, njihov pretok ter cilje moramo dnevno oz. tedensko preverjati, odvisno od roka in zahtevnosti projekta. To pomeni, da se v vlogi vodje projektov ne smemo postavljati v operativno vlogo.
Vloga projektnega vodja bi naj bila organizacija, koordinacija, prevajanje, vzpodbujanje – motiviranje.
Skratka, na projekt bi moral gledati z razdalje in osebam, ki projekt direktno izvajajo, nuditi pomoč pri iskanju informacij, če se izgubijo. Kadar vodja vidi, da se član tima »zakoplje« v problem in ne najde poti iz njega, ga mora on postaviti iz problema tako, da z njim vodi razgovor o problemih kot da se to dogaja tretji osebi.
Če vsi padejo v problem, projektni vodja nikoli ne sme pomagati tako, da bi se sam lotil operativnih nalog.
Pri tem pa je zelo pomembna iskrenost in spoštovanje. Gre za osnovno projektno kulturo, ki je osnova celotnega pretoka informacij. V nasprotnem primeru gre za manipulacijo in v takšnem primeru več ne moremo govoriti o projektnem vodenju. Če govorimo, da morajo biti vse informacije na enem mestu, pomeni, da jih po neki hierarhiji vsi vidijo, v primeru manipulacije pa to pomeni podvajanje informacij, dvojno delo, igranje različnih vlog in pri veliki količini informacij se enostavno izgubimo.
Če pademo v problem projekta, bomo začeli reševati svoje osebne težave. Ker nismo vsemogočni, da bi se popolnoma rešili vseh težav oz. kompleksov, saj je to večletni proces, se ne smemo čustveno vključevati v projekt, pač pa moramo nanj ves čas gledati z distance in stremeti k cilju projekta. Če pa se nam to vseeno zgodi, moramo ves čas imeti pod kontrolo tako sebe kot projekt.
Samokotrola
Pri tem si pomagamo s kontrolno teorijo, ki je del realitetne terapije.
Najprej pogledamo, kako se počutimo, nato nase pogledamo kot na tretjo osebo, se pravi, vse kar se dogaja nam, naj bi se dogajalo tretji osebi, zato v tretji osebi množine to osebo tudi opišemo. Tako nevede stopimo iz sebe in hkrati iz svoji problemov. Ko dejansko vidimo vse probleme, vidimo tudi rešitve zanje, če ne pa jih poiščemo. Na enak način opazujemo tudi projekt, s predpostavko, da popolnoma sprejemamo odgovornost zanj.
Vsi projekti in problemi se rodijo v naših glavah, če smo sami povzročitelji tega, jih lahko tudi rešimo. V praksi velja pregovor, da smo za druge vedno »pametni«. Drugim lahko pomagamo z nasveti sebi pa ne. Zakaj, ker nismo del njihovega problema in nanj gledamo kot zunanji opazovalec. Svoje problem enostavno napišemo v tretji osebi. Besedilo na papirju je tretja oseba, ki ji bomo svetovali, kako naj bi rešila svoj problem.
Dilema timsko delo – da ali ne, naj v sedanji in prihodnji družbi sploh ne obstaja. Sedanja družba in čas sta timsko delo postavila za pogoj obstoja sodobnega človeka. Človek posameznik že dolgo ni več zmožen obstajati in delovati mimo drugih.
Realitetna terapija (dalje RT)
– je metoda svetovanja oz. psihoterapije, s katero učimo ljudi, kako upravljati s svojim življenjem, kako izbrati bolj zadovoljive odločitve in razviti moč za premagovanje stresa in problemov v življenju.
Sodobna RT je podprta s teorijo izbire. Z osnovami teorije izbire seznanimo tudi svetovanca. Koliko, je odvisno od njega. Jedro realitetne terapije je trditev, da ne glede na to, kaj se nam je v življenju ‘zgodilo’ oziroma, kaj smo doslej v življenju počeli, lahko v sedanjosti vedno izberemo vedenje, ki nam bo pomagalo bolje zadovoljiti naše potrebe zdaj in v prihodnosti. Potreb ne moremo zadovoljivo tešiti brez povezanosti z drugimi ljudmi, zato je naloga RT, da pomaga ljudem ponovno ali na novo razvijati čim boljše odnose s soljudmi.
Uporabnost RT je izredno široka: njena prednost je, da je lahko uspešna s prostovoljnimi in neprostovoljnimi »svetovanci«. Slednjih se nekateri drugi svetovalni oz. psihoterapevtski pristopi izogibajo. Dejansko take osebe nočejo k terapevtu in se terapiji tudi upirajo. Terapevtovim poskusom, da bi jim pomagal, se pogosto rogajo.
Neprostovoljni »svetovanci« ponavadi že dolgo nimajo kakovostnih odnosov s soljudmi in so veliko teže dostopni. Vendar je RT razvila tehnike, kako od konfrontacijskega preiti v sodelovalni pogovor. Najteže se je približati tistim osebam, ki so že v zgodnji mladosti izgubile stik s katero koli odgovorno odraslo osebo.
Gre za osebe, ki v svojem svetu nimajo nobene odgovorne odrasle osebe, ki ne najdejo zadovoljstva v odnosih, čeprav se zadovoljstvu ne morejo odreči. Zato obupajo in se odrečejo pripadnosti, sprejetosti, ljubezni … Poiščejo si zadovoljstvo zunaj kakovostnih medčloveških odnosov; v mamilih, alkoholu, spolnih užitkih brez ljubezni in v nadziranju soljudi tako, da jim povzročajo bolečine.
Kot prednost se RT lahko šteje tudi učinkovitost: uspehi so vidni v krajšem času.
Prepuščanje svetovancu, da sam presodi, ali ga njegovo vedenje vodi v želeno smer, in da se sam odloči za spremembo, mu ohranja dostojanstvo svobodnega bitja.
Načrtovanje omogoča jasno spremljanje »klientovega« napredovanja. RT je prilagojena tudi različnim svetovnim kulturam in poslovnim procesom. S to metodo ne moremo delati, če »svetovanec« ne sprejme teze, da on izbira sedanje vedenje in da ni nujno, da bi bil suženj preteklosti. Prav tako je težje delati, če zaradi katerega koli vzroka ni možno govorno občevanje. O izbiri vedenja in odgovornosti ne moremo govoriti v razmerah skrajne revščine, finančnega propada podjetja in ob težkih boleznih. V vseh teh okoliščinah pa je lahko koristno, če uporabljamo spoznanja teorije izbire.
- Edina oseba, katere vedenje smo zmožni kontrolirati, smo mi sami. Če smo pripravljeni umreti ali prenašati bolečine, nas nihče ne more pripraviti, da bi storili nekaj, kar nočemo.
- Vse, kar lahko drugim ponudimo ali kar lahko drugi ponudijo nam, so informacije: kaj bodo oni ali mi počeli s temi informacijami, je stvar njihove oziroma naše izbire.
- Vse dolgotrajne duševne težave imajo svoj izvor v ne zadovoljujočem odnosu z drugimi ljudmi.
- Odnosne težave so vedno težave v sedanjosti: bodisi živimo v ne zadovoljujočem odnosu ali pa odnosa sploh z nikomer nimamo.
- Dogodki v preteklosti – posebno boleči – so vplivali na to, kakšni smo danes, vendar njihovo boleče oživljanje v sedanjosti ne pomaga veliko, da bi si uredili odnose v sedanjosti.
- Žene nas pet, v dedno zasnovo zapisanih potreb: po preživljanju posameznika in vrste, po ljubezni oziroma pripadnosti, po moči oziroma (samo)spoštovanju, po prostosti oziroma svobodni izbiri in po zabavi oziroma razvedrilni, ustvarjalni radovednosti. Potešitev potreb se sicer lahko preloži, a do nje nekako mora priti.
- Mi lahko potešimo svoje potrebe le preko konkretnih sličic (podob, zamisli, želja) v našem notranjem svetu kakovosti. V tem svetu je vse, kar je za nas vredno; tudi tisto, kar drugim ne pomeni ničesar.
- Vse, kar počnemo v življenju je, da skušamo s celostnim, nedeljivim vedenjem, sestavljenim iz štirih sestavin (dejavnosti, mišljenja, čustvovanja in fizioloških procesov), potešiti osnovne potrebe.
- Vse naše vedenje je namensko in proaktivno. Ogromno pridobimo na naši osebni svobodi, če to spoznamo in začnemo govoriti npr. da smo si izbrali depresijo in ne da smo padli vanjo.
- Neposredno lahko nadziramo le mišljenje in dejavnosti, čustva, počutja in fiziološke procese pa le posredno preko dejavnosti in mišljenja.« (Glasser, 1990)«
Avtor članka: Milan Krajnc, pedagog, podjetnik & krizni vodja
Naučim vas pogledati “nase”, kot na tretjo osebo. Za več informacij ali spoznavno srečanje mi pišite na official@milankrajnc.com
Dinamičen model vodenja
Namen knjige je predstaviti dinamični model vodenja, ki se je v več kot stotih primerih pokazal kot odličen način, kako priti iz poslovne in osebne krize ter kako premagati težave, ne da bi sploh zašli v krizo.