V krizi je še posebej pomembno, da imamo jasno izdelano pot in cilj ter da smo strategijo enakomerno skomunicirali na vse nivoje podjetja.
Če cilja in strategije nimamo, je sedaj nujno, da ju naredimo. V tem trenutku ne moremo razmišljati o tem, kaj bi radi počeli, temveč, kaj trenutno najbolje znamo. Pomeni, da moramo znotraj podjetja poiskati vse rezerve v potencialih ljudi.
Le kdo je povzročil finančno krizo? TI! Da, ti osebno. Ups, ni potrebno prevzemati vse odgovornosti, malo je kriv tudi tvoj sosed. Pravzaprav smo krivi vsi!
Želeli smo vedno več, vendar več kot »je«, ne moremo imeti. Poglejmo naravo. Na Zemlji je vedno več ljudi; ali to morda pomeni, da je Zemlja vedno težja? Ne! Vedno ima isto težo, saj del narave spreminjamo v živa bitja, hranimo se in tako povečujemo človeško težo, skupna masa zemlje pa je vedno enaka (če zanemarimo težo vesoljskih teles, ki padejo na zemljo). Torej ne moremo ustvariti več kot je. Vse, kar lahko naredimo je, da stvari razporedimo.
Prejmite brezplačni avdio zapis:
Šola osebnostne spremembe.
Nekateri imajo več, drugi manj ali kot pravi zakon o ohranitvi energije: »Energije ne moremo izničiti, lahko jo spremenimo v drugo obliko!«
Vedno obstaja toleranca, nekaj prostora, sanje…, ki so lahko smetana na torti realnosti. Vendar sanj ne smemo preveč napihniti, ker počijo kot milni mehurček. In ravno to se je zgodilo sedaj. Milni mehurček se je razpočil. Preveč smo hoteli od sanj, izgubili smo stik z realnostjo, kar se je pokazalo s finančno krizo.
Sedaj bodo naravni zakoni delovali tudi v finančnih tokovih. Tisti, ki pozna naravne tokove, bo tudi preživel oz. postal še močnejši.
Če smo sledili množici, ko je obirala sadeže, ne smemo slediti množici, ki brezglavo teka.
Ostati moramo na svoji poti. Pogledati moramo preko aktualne krize. Ne smemo se ukvarjati z aktualnim stanjem, temveč slediti poti, ki smo jo začrtali pred aktualnimi dogodki. Morda moramo samo zmanjšati hitrost razvoja in izvajanja, vse ostalo pa mora iti mimo nas.
Reagiranje v poslovni finančni krizi je popolnoma enako kot odnos moški-ženska. Ženske ves čas preizkušajo, ali se lahko zanesejo na svojega partnerja, ali je dovolj stabilen, zaupljiv… tako, da pričenjajo različne igre ali kot rečemo izgubijo glavo, tla pod nogami, so tečne… v tistem trenutku mora moški pogledati preko aktualnega stanja in jo objeti, ne se zapletati v besedno igro, saj tako vstopi v njeno igro in izgubi kredibilnost, zaupanje se prične zmanjševati. Saj je tudi finančna kriza ženskega spola, mar ne? In sedaj moramo vsi ravnati kot pravi moški.
In pravi moški bodo tudi v finančni krizi preživeli.
Prvi pogoj je, da imamo jasno izdelan cilj in da smo strategijo enakomerno skomunicirali na vse nivoje podjetja. V ospredju našega razmišljanja ne sme biti, kako bomo zmanjšali število zaposlenih oz. kako bomo znižali ostale stroške. Saj »nikoli« točno ne vemo, kaj so potrebni in nepotrebni stroški, kdo so ključni zaposleni.
Najprej moramo razprostreti strateški plan in pogledati v prihodnost. Kam želimo iti. Poti, ki smo si jo začrtali, se moramo tudi držati. Vse kar moramo narediti, je, da »revidiramo« terminski plan. Zmanjšati moramo hitrost izvajanja oz. jo morda v nekaterih korakih celo pospešiti.
Ključna v aktualni situaciji je jasna pot, kam gremo! V tem trenutku se ne smemo ukvarjati, s težavami, ki so okoli nas in čakati, kaj se bo zgodilo, temveč gledati naprej. To razmišljanje mi je potrdil rek: »Ko si do vratu v dreku, ne skloni glave!«
Če cilja in strategije nimamo, je sedaj nujno, da ju naredimo. V tem trenutku ne moremo razmišljati o tem, kaj bi radi počeli, temveč, kaj trenutno najbolje znamo. Pomeni, da moramo znotraj podjetja poiskati vse rezerve v potencialih ljudi. Ključno je torej poznavanje potencialov svojih zaposlenih, kdo so, kakšne so njihove lastnosti, kako reagirajo v kriznih situacijah, kje so najboljši, je morda kaj drugega, kar bi znali boljše delati, kot to, kar počnejo sedaj…
Tako lahko aktualno strategijo zgradimo izključno na potencialih zaposlenih.
Zavedati se moramo da ljudje ustvarjajo proces in kot takšnega ga lahko tudi izboljšajo, vse pa je odvisno od komunikacije z/med njimi. Da je proces »tekoč«, morajo vsi »govoriti« isti jezik in videti isti cilj. Vodstvo je tisto, ki mora na vse nivoje podjetja sporočati isti cilj. Seveda vsi nivoji v podjetju ne govorijo enakega jezika. Zato se mora vodstvo potruditi, da ga bodo vsi razumeli.
Ni slabega delavca, slab je vodja, ki ni znal predati dela ali preveriti, če ga je zaposleni razumel.
Zavedati se moramo, da je najboljša komunikacija vzgled. Zgledujemo se vedno po vrhu, po vodji, tako mora biti vodja najbolj stabilen. Zato je trenutno najboljša naložba vodij/managerjev v osebno rast, vlaganje v samega sebe. Kajti, ko padajo vse materialne stvari, ostanemo sami. Ko se v naravi dogajajo najhujše stvari, narava vedno poskrbi za sebe in naredi tako, kot je najbolje zanjo.
Tudi mi na koncu ostanemo sami, sami na vrhu. In kdo bo tedaj poskrbel za nas, če ne sami.
Velika večina je prepričana, da je to vrhunec krize, a tisti, ki stvari dobro poznajo, vedo, da je to šele začetek nečesa velikega. Države bodo s posojili in nacionalizacijami sedaj pokrile in prekrile nekatere stvari. Vendar Val, ki smo ga povzročili z navideznimi nakupi podjetij še ni dobil svoje moči.
To seveda ni »grožnja«, lahko pa vzamete informacijo kot opozorilo. Zato sedaj, ko znižujemo stroške, ne smemo izkoristiti popolnoma vseh rezerv. Najbolj pomembno je, da poznate, kje so rezervne, ko bo potrebno potegnite ključne poteze.
Vodja, ki vidi dalje, mora v takšnem primeru imeti izdelan načrt vseh procesov, iz katerega so razvidne vse kritične točke ter poti, kjer je še manipulativni prostor s časom, delovno silo in sredstvi.
V situaciji, ki prihaja, bodo obstali samo najbolj močni.
- Tisti vodje, ki poznajo sami sebe.
- Tista podjetja, ki imajo jasne cilje in strategijo.
- Tisti procesi, ki so natančno definirani.
Rešitev najdemo sami v sebi in v naravnem toku procesov.
Brezplačna e-knjiga:
Psihologija Marketinga
Res da je to v moji naravi, da se v takšnih situacijah odlično znajdem in potem direktorje popeljem k uspehu. Vendar, ko sem analiziral svoje delo, zakaj je moje delo uspešno, sem videl, da še naprej delujem kot učitelj.
V podjetju, kamor pridem reševat različne stvari, ustvarim neke vrste učilnico, kjer zaposlene učim nove organizacije in drugačnih pristopov in moje delo je popolnoma enako, kot je bilo, ko sem učil v šoli, oziroma so me naučili na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Iz tega se me je potem prijel naziv, po katerem sem med svojimi sledilci znan danes – UČITELJ ŽIVLJENJA.
V prispevku, ki ga berete, ne pišem hvalnice Pedagoški fakulteti, temveč želim povdariti, da se premalo zavedamo svoje primarne poti in institucije in da v kolikor ne menjamo svoje poti, ne vidimo vse dodane vrednosti, ki jo dobimo za življenje. V primerjavi sem želel prikazati dodano vrednost učitelja glede na ostale poklice. Res, da je učiteljski poklic danes podcenjen, vendar smo zato v veliki meri krivi sami učitelji, saj ne znamo ceniti svojega dela in sami sebe.
Zato bi morda v sam proces izobraževanja učiteljev, potrebno dodati tudi več samospoznavne poti, da se ta samozavest zgradi iz notranjosti vsakega študenta, ne pa s statusom in prejetjem diplome.
Avtor članka: Milan Krajnc, pedagog, podjetnik & krizni vodja
Naučim vas pogledati “nase”, kot na tretjo osebo. Za več informacij ali spoznavno srečanje mi pišite na official@milankrajnc.com
Dinamičen model vodenja
Namen knjige je predstaviti dinamični model vodenja, ki se je v več kot stotih primerih pokazal kot odličen način, kako priti iz poslovne in osebne krize ter kako premagati težave, ne da bi sploh zašli v krizo.