Komuniciranje z nasledniki

Ko v družinskem podjetju začne pogovor o “nasledstvu”, pogosto nastopi tišina. Ne tista, ki prinaša mir. Ampak tista, ki pritiska. “Kaj če noče?”, “Kaj če hoče, ampak ne zna?”, “Kaj če vse pokvari?”

Komuniciranje z nasledniki ni več le prenos ključev in mape z bilancami. Danes govorimo o so-ustvarjanju prihodnosti, kjer starejši ne predajajo le podjetja, ampak prostor, kjer lahko mlajši zaživijo svojo vizijo. In to zahteva nekaj več kot zgolj petkovo kosilo s pogovorom o številkah.

Pogovor o prevzemu podjetja se v večini družin ne zgodi. Vse stoji na tihem razumevanju, da bo “nekdo že”. Nekdo bo nadaljeval. Nekdo bo stopil v čevlje, ki jih ni izbral.

V resnici pa mlajša generacija teh čevljev pogosto ne želi. Ali pa jih želi preoblikovati, narediti iz njih drugo zgodbo. In to je problem. Ker starejši pričakujejo kontinuiteto, mlajši pa prostor.

Zakaj je komunikacija med generacijami v podjetju tako težka?

Zato ker starši pričakujejo zvestobo. Otroci pa iščejo svobodo. Starejši si mislijo, da predajajo nekaj dragocenega. Mlajši pogosto čutijo, da jim hočejo vsiliti življenje, ki ga niso izbrali.

In ko se te dve dinamiki srečata – brez pogovora, brez vprašanj, brez poslušanja – nastane tišina. In v tej tišini rastejo zamere, strahovi, odhodi.

“Bomo že…” Mit št. 1: Pogovor bo prišel sam od sebe

Ne bo. Ljudje ne govorijo o težkih stvareh, če jih nihče ne povabi v pogovor. Prevzem podjetja ni preprosta menjava službe. Gre za odnose, dediščino, ego, čustva. In teh tem se vsi raje izogibamo.

Primer? V podjetju, kjer sta oče in hči formalno delala skupaj deset let, nikoli nista odprla teme o lastništvu. Ko je oče nepričakovano zbolel, je bila hči postavljena pred zid.

Niti vedela ni, kaj dejansko podjetje vsebuje – pogodbe, dolgovi, odgovornosti. Ker “bomo že” se ni nikoli zgodil.

“Saj ve, kaj hoče.” Mit št. 2: Naslednik že ima svojo pot

Resnica? Večina je nima. Večina mladih v družinskih podjetjih tava med občutkom dolžnosti in potrebo po samostojnosti.

Radi bi nekaj svojega, a nočejo razočarati staršev. Radi bi nekaj drugega, a jih je sram priznati. Radi bi sodelovati, ampak ne na način, ki je “po starem”.

In ko se ta notranji konflikt vleče leta, brez da bi ga kdo poimenoval, se začnejo odmiki. Morda ne fizični, ampak čustveni. Mladi sodelujejo, ampak z odporom.

Kako bi lahko bilo drugače?

Pogovor mora priti prej kot prenos lastništva. Prej kot odločitev. Prej kot pričakovanje. In mora se začeti z vprašanjem, ne z navodilom. Namesto “kdaj boš prevzel”, raje vprašanje “kako si ti predstavljaš svojo prihodnost tukaj – če si jo sploh?”

To ni vprašanje, ki ga rešiš na enem kosilu. To je pogovor, ki traja. Ampak če ga ne začneš, se tudi nič ne premakne.

Trije čisto konkretni prijemi

Ne začni pri podjetju. Začni pri osebi.

Najprej poslušaj, kje in kdo je ta oseba v življenju. Ne kot sin ali hči. Kot človek.

Reci stvari naglas, tudi če niso lepe.

“Rad bi, da prevzameš.” “Bojim se, da boš vse  uničil.” “Nisem prepričan, da ti zaupam.” To so stvari, ki bolijo – ampak vsaj so resnične.

Če se zatakne, pokliči nekoga nevtralnega.

Svetovalca, coacha, nekoga od zunaj. Ne zato, ker ste nefunkcionalni. Ampak ker je normalno, da se stvari zapletejo.

Večina družinskih podjetij v Sloveniji bo v naslednjih desetih letih doživela menjavo generacij. Veliko jih tega ne bo preživelo. Ne zato, ker bi bil posel slab. Ampak zato, ker si ljudje ne znajo – ali ne upajo – reči: »Kako ti vidiš svojo vlogo v tej zgodbi?« In to je vsa znanost.

Če si naslednik,

potem, veš, da je najlažje  sodelovati tiho. Prikimavati. Biti “v podjetju”, a z enim očesom zunaj.

Ampak vprašaj se:  Si tu zato, ker si to izbral? Ali, ker moraš? Si že kdaj komu povedal, kako ti vidiš prihodnost podjetja? In sebe v njem?

Če ne, potem si že znotraj tišine, ki uničuje več podjetij kot karkoli drugega. Tvoj prvi korak ni “prevzem”. Tvoj prvi korak je povedat, kje si. In kaj (ne) želiš.

 Če si starš / ustanovitelj,

potem vse to ni lahko.  Zgradil si uspešno podjetje. Vzgojil si tudi naslednika. Ampak zdaj je to nekdo s svojo glavo, s svojim razmišljanjem. In morda ne vidi tvojega podjetja kot svoje življenjsko delo.

To ne pomeni, da te ne spoštuje. To ne pomeni, da te ne ceni. Pomeni pa, da potrebuješ pogum za vprašanje, ki mu ga moraš čimprej postaviti:  “Kako  vidiš svojo prihodnost v podjetju?”

In če tega pogovora ne bo — potem bo odločitev sprejel čas.

In čas nikoli ne vpraša, ali ste pripravljeni.

---

↓↓↓

---

---

---

➡️ Več nasvetov in orodij najdete:

za podjetja – za družinska podjetja – profiliranje zaposlenih – za poslovna pogajanja –osebno svetovanje – knjige 

Za svetovanja, si zagotovite brezplačen predstavitveni sestanek.

Za vsa vprašanja in rezervacije terminov sem dosegljiv na: ddr@milankrajnc.mc