Vsega ne smemo privatizirati, ključne stvari morajo ostati v državnih rokah, saj so vse tisto, kar omogoča osnovno preživetje – in komunikacija je danes pogoj za osnovno preživetje.
Osredotočil bi se lahko v butični turizem, katerega podcilj bi lahko bila tudi proizvodnja.
Članek »Kaj naj država naredi v krizi?« je nadaljevanje članka »Kako iz osebne krize?«. Vsaka kriza se namreč začne pri posamezniku, posamezniki pa sestavljamo državo. Kar pomeni, da ne bomo mogli rešiti države, če bomo najprej začeli reševati državo. Najprej moramo začeti pri sebi. V članku so generalne usmeritve, podrobnosti pa v zgoraj omenjenem priročniku.
Trenutno “brezvladje” v državi in nekaterih bankah samo poslabšuje stanje v državi. Vsi, ki so tik pod vrhom države in finančnih inštitucij, imajo še dovolj kruha, da ne bodo lačni, vsem tistim, ki pa so polnili te shrambe, pa zalog že počasi zmanjkuje.
Z drugimi besedami, čas je, da pridejo k nam dol, da se spustijo na zemljo, saj zdaj plavajo nekje v oblakih. Le tisti, ki je imel stik z realnostjo tukaj na zemlji, ki je bil z nogami trdno na tleh, je lahko realno spremljal, kaj se dogaja okoli nas. Vsi, ki pa so bili na vrhu, so hoteli še više in so “odleteli”. Izgubili so stik s tlemi in niso več videli, kaj se dogaja okoli njih. Vsak si je postavljal svoje cilje, ki pa niso imeli več osnove tukaj na zemlji. Cilji so namreč prihajali iz njihovega stanja jaza, iz ego stanj: “to sem jaz, to jaz lahko, jaz sem najboljši…” Začela se je tekma med temi ego stanji, saj so
tekmovala, kdo bo boljši, kdo ima večjega, kdo ima več…in tekma je trajala tako dolgo, dokler so še lahko »zlagali« svoje igračke na kup. Ker pa ta piramida ni imela dovolj trdnih temeljev, se je pričela sesedati, piramide/imperiji so se začeli rušiti.
Ego stanja so popolnoma porušila ravnovesje, vendar narava, katere srce je bilo prizadeto, je hitro začela sama celiti rane in vzpostavljati ravnovesje. Če narava za sebe ne bi več mogla poskrbeti, ne bi mogla poskrbeti tudi za tiste, ki živimo v njej.
Prejmite brezplačni avdio zapis:
Šola osebnostne spremembe.
Enak pojav najdemo v družbi, natančneje v družinah, pri ženskah, mamah. Mame bi naredile vse, da bi svojim otrokom nudile vse, vse najboljše. Opravljajo dve službi, trgajo si od hrane, otrokom skušajo nuditi najboljše šole… in če je v družini še nasilje, hočejo otroke zaščititi tudi pred udarci. In kako dolgo lahko takšna mama vzdrži? Morda niti do polnoletnosti otroka ne.
Otrok potrebuje starše v vsakem trenutku, ne malo kasneje, niti ne jutri, pač pa zdaj in tukaj… Otrok ne potrebuje zaščitnikov, potrebuje pa vzgojitelje. Odprt mora biti svetu. Otrok se uči po vzgledu, zato morajo biti starši stabilni, spočiti in srečni. To pa pomeni, da morajo najprej poskrbeti zase, da bodo lahko nato tudi za otroka. In kolikor mu bodo lahko dali, bo zanj dovolj, saj bo le tako videl, kje so realne meje, da še ostanemo zdravi. V nasprotnem se otrok tega ne nauči in misli, da lahko dobiva več, neomejeno… in potem zraste v tistega, ki jemlje preko meja.
In tukaj se je začela današnja finančna kriza.
Mame so nam dale več, kot so bile sposobne.
Da, sedaj vsi sprejmimo odgovornost in se ne izgovarjamo več, da so krive naše mame; saj smo polnoletni in sami upravljamo s svojim življenjem. Ko smo bili otroci, nas je nekdo vodil, to je bila mama, sedaj, ko smo fizično veliki, pa očitno še vedno potrebujemo nekoga, ki nas bo vodil, nekoga, ki nam bo sedaj, ko smo popolnoma izgubljeni, pokazal smer. To je vodstvo države, ljudje, ki smo jih zbrali, ker so najboljši med nami tisti, ki vedo, kaj delajo in kam gredo, mi pa jim bomo sledili.
Trenutno se ne dogaja nič! Če potok neha teči, nastane mlaka in mlaka v naši državi še zelo zaudarja.
A prvi pogoj, da pridemo iz te mlake je, da se odločimo, kam bomo šli, v katero smer. Če si smeri ne bomo zastavili, bomo še naprej tavali od roba do roba in bomo še naprej v mlaki. Zato nam mora nekdo pokazati pravo stran, da bomo odšli tja, če se že sami ne moremo odločiti.
Slovenci smo imeli skozi stoletja edini cilj: “Osamosvojimo se, hočemo imeti svojo državo!” To nam je v začetku devetdesetih let preteklega stoletja tudi uspelo, potem pa je naš cilj ostal isti. Šli smo sicer v Evropo in si odprli vrata, vendar je naš generalni cilj še vedno isti: hočemo svojo državo. Tako smo na eni strani odpirali vrata navzven, navznoter pa smo se vedno bolj zapirali, najprej v regije, nato smo dobili občine, vedno več jih je bilo… in potem vrtove z velikimi ograjami. Kaj bi torej radi? Bili odprti svetu ali se želimo popolnoma zapreti?
Delamo namreč eno, mislimo pa drugo. Najprej se moramo uskladiti pri tem. Bomo šli noter ali ven? Mislim, da je to tudi največja težava precej moških v Sloveniji – ne vedo, ali bi šli noter in ko so že notri, bi šli najraje takoj ven… Zato tudi ženske s slovenskimi moškimi v povprečju sploh niso zadovoljne, saj moški ne vedo, kaj bi radi, pa še dokončajo ne tistega, kar so začeli.
Brezplačna e-knjiga:
Psihologija Marketinga
Odločiti se je torej potrebno, ali gremo ven ali not. Če gremo ven, mora biti zunanja politika k temu naravnana in “sprejem” tujih gostov na pravno-administrativnem nivoju temu gostoljuben. V nasprotnem primeru pa zaprimo vsa vrata in na koncu bomo čisto sami… še sosedje nam bodo v napoto, vsak bo imel svojo hišo na velikem ranču, kjer bomo živeli popolnoma sami.
Ko se bomo odločili, ali gremo notri ali ven, bo naš naslednji korak odgovor na vprašanje, kaj želimo iz slovenske države narediti – naj bo to turistična, industrijska, visokotehnološka, … država.
Zakaj je to pomembno? Zato, ker ne moremo na območju, ki smo ga v razvojnem načrtu označili za turistično območje, prodajati zemljišča za proizvodne objekte. Tako bi sicer lahko več zaslužili, pa vendar ne smemo dopuščati, da zaidemo v preveč paradoksov.
To je pomembno še posebej sedaj, ko bo država v krizi nastopila s svojimi finančnimi injekcijami. Kam torej vlagati denar? V proizvodnja podjetja, ki nimajo prihodnosti, ali v turistične zmogljivosti, ki jih je potrebno v celoti obnoviti? Če je naš cilj proizvodnja, potem seveda vlagajmo denar v proizvodnjo!
Želim povedati, da bo le v primeru, če bomo imeli jasno smer, finančna injekcija pičila točno tja, kjer je bolečina in bolečina bo tudi zelo hitro izginila. Če pa bomo ugibali in pikali na različna področja, nas bo še zelo bolelo, preden bomo dosegli cilj, razen če seveda cepiva ne bo že prej zmanjkalo.
Zagotovo ne smemo prodati telekomunikacijska, logistična, energetska in finančna podjetja. Pomislimo, kaj se lahko zgodi, če v celoti privatiziramo telekomunikacije ali energetska podjetja in se potem to podjetje sesuje, država pa pri reševanju nima več vpliva. Kako bomo komunicirali? Kot Indijanci!
Morda malo drastično, vendar predstavljate si, da jutri ni več Telekoma, z njim pa tudi ne Mobitela in SiOLa, kje bomo? Morda boste rekli: “Ja, pa saj imamo Si.mobil, Tušmobil, Telemach (podjetja za telefonijo, mobilno telefonijo in internet)… da res jih imamo, samo na katerih omrežjih? Telekomovih!!!!!! (malo posplošeno, vendar velika odvisnost).
Vendar je vse to popolnoma mogoče. Vsega ne smemo privatizirati, ključne stvari morajo ostati v državnih rokah, saj so vse tisto, kar omogoča osnovno preživetje – in komunikacija je danes pogoj za osnovno preživetje.
Kaj bi naredil jaz? Osredotočil bi se v butični turizem, katerega podcilj bi lahko bila tudi proizvodnja. Naj pojasnim s primerom: v Sloveniji ima obrt dolgoletno tradicijo, kar pomeni, da imamo znanje, ki ga v svetu primanjkuje. Torej bi se lahko posvetili izključno razvoju, saj nimamo zmogljivosti za proizvodnjo, da bi lahko zalagali svet. A ker
smo slovanskega rodu, bi lahko sodelovali s slovanskimi državami, ki imajo dovolj zmogljivosti. Ker se nam po žilah pretaka slovanska kri, je lahko tudi komunikacija veliko lažja in hitrejša. V Sloveniji bi skrbeli za razvoj, marketing, prodajo ter koordinacijo. Proizvodni del in logistiko, pa bi izvajali v eni od slovanskih držav, ki bi imela za svoj cilj proizvodnjo. V Sloveniji bi lahko imeli samo butično proizvodnjo. Saj znamo najboljše stvari narediti sami.
Zato veliko prostora ostane za turizem. Vendar ne za megagalaksije, megahotele, temveč za butične stvari, za turistične kmetije, naselja… za vse, kar imamo že stoletja, samo obnoviti jih je potrebno.
Slovenija bi lahko bila butik, specializirana za kvalitetne stvari. Tako bi ljudje počeli več stvari s srcem, počeli bi tisto, kar najbolje znamo in v čemer uživamo. Tako bi lahko dosegali tudi visok donos, saj so kvalitetne stvari v malih količinah dosegale vedno visoko ceno.
Če bi počeli stvari s srcem (tisto, kar nas veseli), bi bil denar le še logična posledica našega dela. Vse, kar bi morala slovenska država (uprava) narediti je, da poskrbi za celosten marketing in poenostavi administrativne postopke.
Pretekla vlada je veliko tega že začela izvajati, vendar bi za dokončanje potrebovala še en mandat, pa ji žal ni uspelo. Očitno je že bil dovolj velik razlog za to. Morda je bil v tem, da ni postavila dovolj stabilnih temeljev, da ni imela konkretnega cilja; primer: zakaj je zniževala plače, s kakšnim namenom je spreminjala sistemizacijo v javnem sektorju…?
Ko bomo imeli cilj določen, bomo morali temu prilagoditi ustavo, nato pa zakonodajo, ki bo pripeljala do racionalizacije pravnih in upravnih postopkov. Slovenska država je sedaj predraga, ker se stvari podvajajo. Ne trdim, da je potrebno državni aparat zmanjšati, ljudi odpuščati, pač pa je v prvi vrsti potrebno povedati, kdo kaj dela in zakaj, ter kakšen naj bo rezultat tega dela.
Šele ko bomo to poznali, bomo lahko tudi v kriznih situacijah vedeli, kje je potrebno prijeti, da se celotni državni aparat ne sesuje in da bomo lahko denar usmerili v razvoj oz. gospodarski sektor in ne v lastni aparat, saj lahko pride do učinka kot pri čolnu, ki se potaplja, ko vanj voda hitreje teče, kot smo jo sposobni odlivati.
Da, najprej zares potrebujemo cilj! Vendar pa moramo, preden bomo sploh prišli do svojega bistva, pri sebi temeljito počistiti.
V vsakem primeru pa bi morala vodenje države za nekaj časa prevzeti ženska. S tem ne želimo ločevati moških in žensk, a moški se moramo enkrat sprijazniti, da so ženske boljše organizatorke in Slovenija v tem času potrebuje žensko »gospodinjo«, ki bo pospravila in napolnila shrambe.
Da bomo lahko dosegli zastavljene cilje, pa moramo imeti odgovornega in stabilnega vodjo.
“Kjer ni tigra, se ima celo zajec za vladarja”. Konfucij
*- to je bilo napisano pred tremi leti, zato nekatera dejstva niso več aktualna, aktualen je koncept
Avtor članka: Milan Krajnc, pedagog, podjetnik & krizni vodja
Naučim vas pogledati “nase”, kot na tretjo osebo. Za več informacij ali spoznavno srečanje mi pišite na official@milankrajnc.com
Dinamičen model vodenja
Namen knjige je predstaviti dinamični model vodenja, ki se je v več kot stotih primerih pokazal kot odličen način, kako priti iz poslovne in osebne krize ter kako premagati težave, ne da bi sploh zašli v krizo.