Večkrat sem sedel nasproti ljudi, ki so vodili velike ekipe, projekte ali podjetja. Navzven močni, odločni, vedno z odgovorom pri roki. A znotraj – utrujeni, izpraznjeni in pogosto prestrašeni, ker so vedeli, da nekaj ni v redu, a niso znali ali si upali ustaviti.

Zdi se, da je v naši kulturi vodja tisti, ki “zmore vse”. Ki gre čez sebe, ki požira stres in krivdo, ki se ne sme zlomiti, ker nanj “vsi računajo”. Ravno zaradi tega mitološkega ideala voditeljstva mnogi pregorijo – tiho, neopazno in pogosto prepozno.

Izgorelost ne pride čez noč

Pri vodjih se izgorelost običajno prikrade počasi. Najprej se zdi, da gre samo za “naporen teden”. Potem se tedni spremenijo v mesece, energija pa vztrajno pada. Spanje je nemirno, razpoloženje se spreminja, motivacije ni več. Delo, ki je nekoč prinašalo zagon, postane muka. Namesto vizije je megla, namesto odločnosti dvomi.

Prvi znaki? Pri meni osebno – občutek, da nimam več kaj dati. Da se moje rezerve ne polnijo več, ne glede na to, koliko spim ali koliko dopusta vzamem. Pa še nekaj – izgubil sem stik s sabo. Z drugimi sem bil še vedno profesionalen, a v sebi prazen.

Če to prepoznaš pri sebi ali pri sodelavcih – ne čakaj. To je trenutek, ko je treba potegniti ročno zavoro.

Zakaj ravno vodje pogosto pregorijo?

Vodstvena vloga ima eno past: vse gre skozi tebe, a nisi več del ekipe v istem smislu. Redko dobiš pohvalo, pogosteje kritiko. Prevzemaš težke odločitve, pogosto si sam. Dodaš temu še visoka pričakovanja – lastna in od drugih – in dobiš recept za izčrpavanje.

Veliko vodij, ki jih poznam, se ne zna več odklopiti. Tudi ko gredo domov, so miselno še vedno “v službi”. Če tega ne ozavestimo, ne vzpostavimo meja in ne poskrbimo zase, je izgorelost skoraj neizogibna.

Kdaj je čas, da se ustaviš?

Zame osebno so bila ključna tri vprašanja, ki sem si jih moral postaviti:

1. Ali imam še vedno občutek, da moje delo ima smisel?
2. Se moje telo upira – sem pogosto bolan, neprespan, razdražen?
3. Ali bi mi bilo nerodno priznati, da ne zmorem več?

Če na katerokoli od teh vprašanj odgovoriš z “da”, je to znak, da moraš resno razmisliti, kaj se dogaja. In ne, to ni šibkost. To je odgovornost – do sebe, do ljudi, ki jim vodiš, in do tistih, ki te imajo radi.

Kaj pomeni potegniti ročno zavoro?

Ne pomeni, da moraš dati odpoved ali izginiti za tri mesece. Včasih pomeni, da se usedeš z nekom in odpreš pogovor o obremenitvah. Drugič pomeni, da si dovoliš pomoč – morda coacha, terapevta ali samo nekoga, ki mu zaupaš. Včasih pomeni, da preprosto rečeš: “Danes ne bom dosegljiv po 17. uri.” In se tega držiš.

Gre za to, da si priznaš: nisem stroj. In da začneš uvajati majhne, a pomembne spremembe. Jaz sem začel s tem, da sem si en dan v tednu rezerviral0 za “tiho delo” – brez sestankov, brez klicev. Kasneje sem ponovno odkril tek v naravi. In začel bolj iskreno govoriti o svojih mejah.

Voditelji smo močni, a ne neuničljivi

Ne poznam vodje, ki ne bi vsaj enkrat bil na robu. In tisti, ki so se znali pravočasno ustaviti, so postali boljši vodje.  Bolj sočutni, bolj razumevajoči. Ne zato, ker so “zmehčali”, ampak ker so začeli voditi tudi sebe – ne le druge.

Če si danes v situaciji, ko se zdi, da si zidu že precej blizu: ustavi se. Priznaj si. Poišči pomoč. Morda se ti zdi, da se bo svet ustavil, če ne boš stal na vseh koncih. Ampak verjemi – svet se bo vrtel naprej. Ti pa boš lahko v njem prisoten še naprej – a le, če boš dovolj zgodaj potegnil ročno zavoro.

Za konec: nisi sam_a

Če si vodja, veš, kako osamljena zna biti ta vloga. A nisi sam/a. Ogromno nas je, ki včasih ne vemo, kako naprej. Pomembno je, da se začnemo o tem odkrito pogovarjati – brez sramu, brez etiket. Voditi ni lahko. Zato je še toliko bolj pomembno, da se znamo ustaviti, preden pregorimo.

➡️ Več nasvetov in orodij najdete:

za podjetja – za družinska podjetja – profiliranje zaposlenih – za poslovna pogajanja –osebno svetovanje – knjige 

Za svetovanja, si zagotovite brezplačen predstavitveni sestanek.

Za vsa vprašanja in rezervacije terminov sem dosegljiv na: ddr@milankrajnc.mc