KO ODIDEMO - A NISMO PRISOTNI
O dopustu, nadzoru in psihološki prtljagi, ki gre z nami
Dopust je ena najbolj samoumevnih besed v koledarju – a ena najbolj kompleksnih v praksi.
Ko ljudje rečejo, da gredo na dopust, to redko pomeni, da bodo res odsotni. Bolj verjetno pomeni, da bodo nekje drugje – fizično – medtem ko bodo miselno še vedno delno na sestanku, na telefonu, v skrbi ali v kontroli.
Še posebej v okoljih, kjer je delo močno prepleteno z odgovornostjo, lastništvom, vpetostjo – v družinskih podjetjih, v malih timih, v strukturah, kjer vloge niso jasno ločene in kjer ni nikogar, ki bi bil preprosto »nadomestljiv«.
Dopust ni tam zato, da odidemo. Tam je zato, da preverimo, kako odhajamo. In kaj pustimo za sabo.
Ali pa – kaj kljub odhodu še vedno vzamemo s seboj.
Nihče ne reče neposredno, da ne smeš iti
Pogajanja o dopustu se redko odvijajo frontalno. Malo kdo bo rekel: »Ne, ne moreš.«
Namesto tega pridejo druga vprašanja:
– »A je zdaj res pravi čas?«
– »Kdo bo prevzel tvoje stranke?«
– »Boš dosegljiv, če se kaj zalomi?«
– »Lahko pogledaš tole samo na hitro, čeprav si odsoten?«
Navzven zvenijo racionalno. V resnici pa kažejo na nekaj drugega: na sistem, kjer odsotnost ni nevtralna, temveč ogrožajoča. Ne zaradi konkretnih nalog, ampak zaradi nezavednih povezav: zanesljivost = prisotnost, odgovornost = stalna dosegljivost, skrb = biti na voljo.
In če kdo res za nekaj časa odide, se hitro pojavi podzavestni odziv: »Torej mu ni več mar?«
Tu se ne ukvarjamo več s koledarji, ampak z občutkom, kdo drži strukturo skupaj.
Psihološka prtljaga: ni v kovčku, a gre z nami
Marsikaj, kar gre z nami na dopust, ne najdemo na seznamu stvari za spakirati. Ni vidno, a je težko. In ne zasede prostora v torbi, temveč v mislih.
Nedokončani pogovori. Tihe zamere. Občutek, da nismo še zaprli nekega vprašanja. Skrb, da se bo brez nas nekaj sesulo – ali pa, še huje: da bo vse teklo naprej tudi brez nas.
Psihološka prtljaga je vse tisto, kar v sebi držimo zato, da čutimo kontrolo, vrednost, povezanost. Čeprav vemo, da ni zdravo, nas pogosto vodi bolj kot racionalni urnik. Zato dopust, čeprav traja en teden ali dva, pogosto ne razbremeni. Le prestavi lokacijo – ne pa tudi vsebine, ki jo nosimo.
Dopust kot ogledalo odnosa do nadzora
Najbolj zanimivo vprašanje ni, kam gremo. Tudi ne, kako dolgo bomo tam. Najbolj zanimivo je: kako težko nam je zares odklopiti.
Tisti, ki lažje pustijo stvari v rokah drugih, imajo pogosto notranjo strukturo, ki jim dopušča zaupanje – vase in v druge. Tisti, ki morajo vse preveriti še iz hotelske sobe, to počnejo redko zato, ker je to res nujno. Bolj zato, ker njihov občutek varnosti temelji na kontroli.
In prav zato je dopust odličen pokazatelj odnosa do vodenja. Ne zato, ker bi se med dopustom reševalo probleme, temveč zato, ker se med odsotnostjo pokaže, kako smo postavili odnose, naloge, odgovornosti.
Če sistem zdrži, ne da bi bili v njem vsako uro – potem delamo nekaj prav. Če pa odsotnost sproži verigo napetosti, slabe vesti, prikritih zamer in tihega nezaupanja – potem je to priložnost. Ne za slabo vest, temveč za refleksijo.
Kdo sem, ko me ni?
To vprašanje ne zadeva le podjetnikov, ampak vse, ki v svojem okolju nosijo veliko odgovornosti.
Ko me ni, kdo sem?
Sem še vedno potreben?
Sem še vedno pomemben?
Bo vse teklo brez mene – in če bo, kaj to pomeni zame?
Odgovor na ta vprašanja pogosto tiho določa, ali si sploh dovolimo odklopiti. In dokler ne vemo, kdo smo brez svojega stalnega doprinosa, bomo težko verjeli, da je tudi dopust del naše vloge. Ne vloga begunca – ampak vloga nekoga, ki zna strukturirati prostor tako, da lahko mirno odide.
Najmanj, kar lahko vzamemo, je manj
Dopust ne bo nikoli idealen. Ne bo brez motenj, ne bo brez razmislekov. Ampak lahko je – lažji.
Lahko se vprašamo:
Kaj je tisto, kar letos prvič ne bom vzel s sabo?
Kateri občutek mi ni več potreben?
Kateri klic morda lahko ostane neodgovorjen?
Kateri del sebe lahko letos pusti stražarsko postajo prazno?
In če to storimo zavestno, potem dopust ni le začasna prekinitev. Je vaja. Vaja v zavedanju, da vrednost ne izvira iz stalne prisotnosti, ampak iz jasnosti, s kakršno smo si prostor odsotnosti pripravili.
Če vas je tole nagovorilo, in če vas zanima, kako se to kaže v vašem timu, podjetju ali odnosu do dela – me lahko kontaktirate.
Dopust ni ločen od sistema. Je njegov del. Samo od nas pa je, ali bo tudi njegov zdrav del.
➡️ Več nasvetov in orodij najdete:
za podjetja – za družinska podjetja – profiliranje zaposlenih – za poslovna pogajanja –osebno svetovanje – knjige
Za svetovanja, si zagotovite brezplačen predstavitveni sestanek.
Za vsa vprašanja in rezervacije terminov sem dosegljiv na: ddr@milankrajnc.mc
Prejmite brezplačni avdio zapis:
Šola osebnostne spremembe.
Brezplačna e-knjiga:
Psihologija Marketinga

Avtor članka: Milan Krajnc, pedagog, podjetnik & krizni vodja
Naučim vas pogledati “nase”, kot na tretjo osebo. Za več informacij ali spoznavno srečanje mi pišite na official@milankrajnc.com
Dinamičen model vodenja
Namen knjige je predstaviti dinamični model vodenja, ki se je v več kot stotih primerih pokazal kot odličen način, kako priti iz poslovne in osebne krize ter kako premagati težave, ne da bi sploh zašli v krizo.