Prispevek je prevsem namenjen vsem terapevtom ali pa tistim, ki delate sami na sebi.
Pri osebnem svetovanju je zelo težko meriti učinke, saj ves čas govorimo o občutkih. Klienti od nas pričakujejo čudež že po prvem srečanju. Prepričani so, da imamo »čarobno palico«. Vendar ni tako. Zato so klienti po prvi terapiji ponavadi razočarani, saj so njihova pričakovanja prevelika. Najbolj pomembno je, da s klientom v začetku skomuniciramo, kako poteka delo in kaj lahko pričakuje. Zelo jasno mu moramo povedati, da mi namesto njega ne naredimo nič, da vse naredi sam, da ga mi samo vodimo in mu pomagamo videti »nevidno«.
Največ dela opravi terapevt pri svojem delu, ko vzpostavi zaupanje s klientom. Takrat lahko terapevt brezpogojno vodi k zastavljenemu cilju. V nasprotnem primeru, pa se klient upira, išče izgovore oz. terapije ostanejo le na nivoju pogovorov (kar pa je tudi največji strah terapevtov).
Tako smo v toBe Instituto razvili metodo, ki bi olajšala terapevtom delo. Metoda je nastala na podlagi dobrega poznavanja projektnega vodenja, saj na projektih delamo že preko 20 let ter na podlagi merjenja učinka svetovanja in stopenj izvajanja, ki v podjetju potekajo že skoraj deset let.
Prejmite brezplačni avdio zapis:
Šola osebnostne spremembe.
Na podlagi internih vzorcev smo ugotovili, da je način reševanja osebnih problemov, vedno potekal na enak način. Ker so iste osebe delale na kriznem vodenju in projektih, smo hitro ugotovili, da gre za enak pristop oz. način dela.
Ker smo pri projektnem delu imeli že razvito metodo, smo počasi pričeli prenašati način dela oz. merjena učinkovitosti tudi na nivo osebnega svetovanja, kasneje terapije. Model smo najprej interno razvili na 100 vzorcih (klientih) in ga nato na naslednjih 150 še potrdili. Rezultat je bil vedno enak.
Sistem dela smo razdelili v 5 korakov:
1. korak: UVODNI DEL – definiranje problema, postavljanje cilja – razumevanje istega problema
2. korak: VZPOSTAVLJANJE ZAUPANJA
3. korak: IZVAJANJE TERAPIJE
4. korak: UGOTAVLJANJE REZULTATOV TERAPIJE
5. korak: ZAKLJUČEVANJE
1. korak: UVODNI DEL – definiranje problema, postavljanje cilja – razumevanje istega problema
Klient velikokrat pride z zelo velikimi pričakovanji, prepričan je, da bo lahko že z enim pogovorom rešil problem, vendar je ponavadi na koncu razočaran. Zato je pomembno, da že v začetku z njim skomuniciramo, kako naše delo poteka in kakšni so lahko rezultati. Predvsem, pa da on sam odloča o uspehu terapije.
Tako moramo v začetku skleniti dogovor o sodelovanju in ga seznaniti s ceno naše storitve. V dogovoru morajo biti naslednji členi:
- Ne glede na to, kako hudo mi utegne biti, ne bom storil/a ničesar takega, s čimer bi ogrozil/a svoje življenje, niti ne bom dovolil/a komurkoli, da ogrozi moje življenje.
- Ne glede na to, kako hudo mi utegne biti, ne bom izvajal/a nobene oblike nasilja na druge osebe.
- Ne glede na to, kako hudo mi utegne biti, bom ostal prisoten in priseben ter s svojimi dejanji ne bom ogrožal svojega psihičnega zdravja.
- V primeru kršitve dogovorov, se svetovanje prekine oziroma se sklene nov dogovor.
Teh členov se ponavadi klienti ustrašijo in pričnejo o njih spraševati. Vendar šele tako se pričnejo zavedati, svojega obstoja in resnosti dela psihoterapevta. Slednji člen je še posebej pomemben, saj če klient prekine proces in ga želi nadaljevati, je potrebno začeti od začetka.
Ko klient podpiše izjavo, se lahko delo šele prične.
Brezplačna e-knjiga:
Psihologija Marketinga
Prvi korak je ugotavljanje s kakšnim namenom se je klient oglasil in kaj on misli, da je njegov problem, kaj bi rad rešil.
V uvodnem pogovoru mora terapevt biti predvsem pozoren na celotno sporočanje klienta (govor, način govora, držo, način odgovarjanja, opazovanja… na vse načine sporočanja). Tako si predvsem zabeleži osnovna izhodišča za izvajanje terapije, katere bodo njegovo vodilo za nadaljno delo in kasneje za merjenje učinka:
- Kaj klienti misli, da je njegova težava? – to si zabeleži, na podlagi njegovega pričevanja.
- Kaj terapevt predvideva, da je težava? – to si zabeleži, na podlagi svojega predvidevanja.
- Kakšna so pričakovanja klienta? – to si zabeleži, na podlagi njegovega jasnega sporočila.
- Kakšna je osnovna pozicija (vloga) klienta? – to si zabeleži, ko prepozna, kakšno vlogo igra oz. kaj je njegova osnovna pozicija iz katere izhaja. V kolikor v svoji modaliteti nimate igre, vlog ali pozicij, si poskušajte predstavljati, na kaj vas klient spominja, gledano iz vašega življenja. Ko se prepustite samemu sebi dobite zelo jasen odgovor.
- Psihološka motnja? – ocenimo katero psihološko motnjo ima klient (paranoja,….), kar nam lažje omogoča definiranje njegovega problema in prepričanj, ki jih ima.
Pri pogovoru, pravzaprav raziskujemo klientovo preteklost. Tukaj predvsem uporabljamo tehnike psihoanalize.
Naslednja faza je vzpostavljanje merila oz. lestvice težavnosti problema.
Tukaj morata klient in terapevt najti skupno točko merjena težavnosti, valovanje morja, potres, hitrost avtomobila…, da lahko vzpostavita merilo/lestvico (1-10) po katerem bosta merila v kateri fazi reševanja problema sta oz. kako močno je problem še prisoten. Najbolje se je tukaj izkazala metoda iz psihologije »Mirno morje«. Klient si poskuša predstavljati valovanje morja. Kako visoke valove povzroča njegov problem in ko so valovi najvišje je stopnja 10.
Če se problem pojavi v različnih okoljih in z različno stopnjo, ga klient lahko prične primerjati. Ali je morda pol manjši? Poskuša pa v mislih vzpostaviti stanje, ko se je odlično počutil in bi stopnjo poimenoval 1. Ko je stopnja 1, pomeni, da je gladina njegovega morja popolnoma mirna.
Tako imata klient in terapevt navidezno lestvico, ki jo ob vsaki terapiji preverjata. Uvodni del ponavadi traja skozi dve ali tri srečanja. Zato je pomembno, da terapevt in klient v začetku skleneta dogovor, za vsaj 8 srečanj, med katerimi naj bo časovni zamik najmanj 1 teden in največ 2 tedna. Samo tako bo lahko cel proces tudi v celoti izpeljan.
2. korak: VZPOSTAVLJANJE ZAUPANJA
Ko od klienta pridobimo informacije smo usposobljeni za delo, kar pa ne pomeni, da imamo že uspeh zagotovljen. S tem ko s klientom raziskujemo njegovo preteklost iščemo vzroke, vzpostavljamo odnos. Odnos je prvi pogoj za vzpostavljanja zaupanja. Saj šele, ko klient terapevtu brezpogojno zaupa, pomeni, da bo lahko sledil brez dvomov, prekinjanju procesa in upiranja. Tukaj je zelo pomembno upoštevanje etičnega kodeksa psihoterapevtov (to velja že od prvega srečanja), predvsem pa veliko govoriti in delati na ozaveščanju odgovornosti. Kot izhodišče lahko uporabimo Teorijo izbire.
To je pravzaprav najtežji del psihoterapevtskega dela. Zavedati se moramo, da klient, ki pride k nam, nam najprej brezpogojno zaupa, ker je že naš predznak psihoterapevt, nekdo, ki se mu lahko izpove in mu zaupa. Vendar že po odhodu, se pri njemu pričnejo porajati dvomi, nešteto vprašanj. Stopnja zaupanja pade; tako naslednji obisk, pričnemo zaupanje vzpostavljati ponovno.
1. in 2. korak sta »baziranje«.
Kar pomeni pripravljanje, na dejansko reševanje problemov. V teh fazah klient ne čuti večjih sprememb, kvečjemu lajšanje »bolečine«, velikokrat pade nazaj v stanje s katerim je prišel na prvi obisk. Kar ne pomeni, da mi že izvajamo terapijo, vendar če sami pademo v paniko, da ni nobenih sprememb, smo naredili največjo napako.
Predvsem pomembno je, da sami verjamemo v svoje delo in da se držimo cikla, ki smo si ga začrtali. Predvsem moramo biti strpni. Tukaj gre za čisto naravni cikel, tako kot deluje narava. Vse ima svoj čas. Delo pri nas je pokazalo, da uvodni del oz. do vzpostavljanje zaupanja preteče 1/3 časa celotne terapije, kar bi lahko rekli uvodni oz. pripravljalni del. Tudi pri projektnem delu se moramo na projekt dobro pripraviti, da izvajanje traja nemoteno. Če morda malo grobo povem, ko ste gradili hišo, ste se nato morali dobro pripraviti, od projektov, do gradbenega dovoljenja in vseh natančnih načrtov… če se niste, je potem vedno nekaj manjkalo, nikoli ni bilo nič do konca narejeno… enako, kot v terapiji, če se na njo ne pripravimo dobro, bomo sicer prišli do neke stopnje s klientom, vendar vprašanje, če bomo odpravili težavo. Na koncu terapije bi morali narediti, kot rečejo v fiziki »kvantni skok«, da se klient nikoli več ne vrne v prvotno stanje oz. se mu pojavi enak problem oz. celo še hujši.
3. korak: IZVAJANJE TERAPIJE
Izvajanje poteka po metodi modalitete, ki jo poznamo oz. kot bi rekli, uporabljamo orodja, katera smo se naučili uporabljati v procesu študija psihoterapije. Tukaj bomo imeli po vsaki terapiji občutek »zmagoslavja«, saj bodo rezultati vidni, po vsakem srečanju. Seveda nas občutek zmagoslavja ne sme premagati in se prepustiti klientu, še vedno moramo mi voditi proces.
V tej fazi ne smemo končati procesa! Ne smemo pozabiti na lestvico (1. faza)!
4. korak: UGOTAVLJANJE REZULTATOV TERAPIJE
Ko nam sam klient reče, da se počuti, kot prerojen, pomeni, da smo dejansko na koncu našega procesa in da se vidijo rezultati našega dela. Tako v naslednjih srečanjih predvsem preverjamo in merimo njegove odzive na določene situacije, poglede prej in danes, njegov pogled na določene osebe in razmere. Terapija v tej fazi preide v fazo zaključevanja, kar pomeni, da ne smemo več pričakovati drastičnih sprememb v vedenju in počutju, temveč predvsem utrjevanje stanj. Predvsem pa ugotavljamo strah v njih.
V tej fazi ne smemo končati procesa! Ne smemo pozabiti na lestvico!
5. korak: ZAKLJUČEVANJE
Zadnji korak bi lahko imenovali izdih, ali kot športniki rečejo ob koncu treninga iztek.
Intenzivnost pogovora je zelo minimalna, gre predvsem za pogovore o vsakdanjih stvareh.
4. in 5. korak morata biti enako dolga, kot uvajanje, kar pomeni 1/3, celotnega procesa. Saj je potrebno, da se celotni proces konča počasi, kot smo ga začeli. S tem rečemo, da je rešitev klientu zlezla pod kožo. Pri nas se bo pojavljal občutek, da smo sedaj manj produktivni, da lahko naredimo kakšno srečanje manj ali da je lahko brezplačno. Vendar ne; saj smo veliko energije vložili v začetnih srečanjih, tako se na koncu samo izenači, predvsem pomembno pa je, da smo skoncentrirani in prisebni do zadnjega trenutka.
Če primerjate intenzivnost svojih terapij, boste videli, da najbrž tečejo v takšnem ciklu, vendar ker vsi več ali manj delamo po občutku, nam takšen način dela vzame veliko energije, predvsem pa organizacijskega časa.
V podjetju SIRIUS.SI smo izdelali diagram, ki prikazuje vseh pet faz. Diagram, ki je priložen je izhodišče oz. neke vrste zemljevid, na katerega klient in terapevt rišeta v kateri fazi se nahajata. Na vertikali so označene časovne razdalje, vsak zaznamek na vertikali prikazujejo eno srečanje. Na horizontali pa je stopnja oz. lestvica, ki jo določita klient in terapevt v začetku (stopnja 10 je spodaj 1, na vrhu).
Srečanja moramo razdeliti v enakomerne časovne razdalje, tako da jih razdelimo enakomerno po tretinah. Po vsakem srečanju narišeta na kateri stopnji reševanja problema sta oz. koliko še manjka do konca. In tako v vsakem srečanju, do konca.
Seveda ni njuno, da bomo vse skupaj šli točno po grafu, vendar pomembno je, da vsaj sledimo v kateri fazi smo in koliko se odmikamo od povprečja.
Vse faze ponavljamo tudi na samo enorunem srečanju. Vsako srečanje mora imeti enake faze, samo tako pripeljemo pogovor/svetovanje/terapijo do konca.
Če želite, da vaše delo uredimo po fazah, da boste bolj učinkoviti in vaši klienti zadovoljni, nam pišite na office@to-be.institute
Avtor članka: Milan Krajnc, pedagog, podjetnik & krizni vodja
Naučim vas pogledati “nase”, kot na tretjo osebo. Za več informacij ali spoznavno srečanje mi pišite na official@milankrajnc.com
Dinamičen model vodenja
Namen knjige je predstaviti dinamični model vodenja, ki se je v več kot stotih primerih pokazal kot odličen način, kako priti iz poslovne in osebne krize ter kako premagati težave, ne da bi sploh zašli v krizo.