Nauk vseh rekov, lepih besed… je, da moramo sami sebe poznati dovolj dobro, da si lahko pomagamo.
Svetovalci, terapevti, učitelji, guruji… nam samo pokažejo pot in nas naučijo veščin, da smo pripravljeni na trenutek, ko se srečamo sami s seboj. Sami zaidemo v krizo in sami moramo iz nje. V članku ne bom govoril, zakaj in kako pridemo v osebno krizo, poudarek bo predvsem na rešitvi in hkrati na nasvetih, da ne zapademo vnovič v osebno krizo.
Veliko razlag oziroma rešitev smo vedno poskušali najti v naravi in v naravnih pojavih. Saj narava »deluje« že milijarde let in še vedno obstaja. In kdo poskrbi zanjo? Sama! Tako kot ljudje na koncu vedno ostanemo sami. Vedno moramo sami poskrbeti zase, saj na koncu vedno mi sprejemamo odločitve. Karkoli naredimo, vedno se moramo odločiti.

In ko smo na koncu res sami, moramo biti na to pripravljeni. Biti moramo dovolj močni, da se srečamo sami s sabo, da ne pademo pod težo bremen, ki smo si jih natovorili.
Prejmite brezplačni avdio zapis:
Šola osebnostne spremembe.
Sporočam vam,
da odprite oči,
kajti prišel je čas vaše odločitve,
ko boste prebrali tole knjigo,
boste stopili korak s časom
in začeli novo življenje,
premagali boste strah,
postali gospodar vesolja
in samega sebe.
VENDAR PAZITE!
Vsak človek ima svoje meje.
(uvod v knjigo Bojevnika brez obraza, 1994, Milan Krajnc)
Nauk vseh rekov, lepih besed… je, da moramo sami sebe poznati dovolj dobro, da si lahko pomagamo. Svetovalci, terapevti, učitelji, guruji… nam samo pokažejo pot in nas naučijo veščin, da smo pripravljeni na trenutek, ko se srečamo sami s seboj. Sami zaidemo v krizo in sami moramo iz nje.
Sedaj pa na pot in nazaj k naravi.
Za primer bomo vzeli kar tok potoka. Ko potok teče, je piten in bister, ko se nekje zajezi, postane voda v njem slabega okusa in vonja. Bistvena razlika pa je temperatura. Potok v toku je hladnejši. In če pogledamo, kje smo ljudje rajši? Na toplem. Zato bi lahko rekli, da se radi malo ustavimo in pogrejemo.

Skoraj vedno iščemo udobje oz. bolje rečeno lagodje. In stanje potoka v zastoju je enako stanju človeka v zastoju. Ko se v neki situaciji počutimo dobro oz. varno, se tja poskušamo »zasidrati«. Ta varnost je v bistvu samo občutek in se imenuje »cona udobja«; tam nam je toplo in zakaj bi se premaknili, če nam je lepo, obvladamo situacijo. Morda celo podobno reku: ˝Bolje je prvi na vasi kot zadnji v mestu˝.
In kadar nam postaja topleje, se vedno težje premaknemo. Če se vrnem k potoku, tistemu delu, kjer smo ga zajezili – mrtvemu rokavu, bi lahko rekli, da je vedno bolj topel, vendar tudi vedno bolj »smrdi«, da o okusu ne govorimo. Torej govorimo o coni udobja. Sami pa to čutimo kot slabo počutje, nezadovoljstvo sami s seboj, tudi okolica nas ovira… lahko bi rekli, da smo začeli čutiti prve znake osebne krize. Pritožujemo se, pa ne vemo zakaj, saj nam v osnovi nič ne manjka.
Če povzamem, kadar je potok tekoč, je bister in piten; kadar smo v »gibanju – se razvijamo – osebno rastemo«, smo zadovoljni sami s seboj, smo srečni. Ko se potok zajezi – mrtev rokav, je voda slabega okusa, moten in slabega vonja; kadar že dalj časa delamo eno in isto, se ne razvijamo, pričnemo biti nezadovoljni sami s seboj, smo depresivni, vse okoli nas je »narobe«. Pomeni, da se moramo spraviti iz te cone udobja kljub temu, da nam je toplo in udobno. Saj bomo v tej mlaki »zasmrdeli« in vsi se nas bodo izogibali, čeprav je v takšnih mlakah ponavadi gneča. Žab pa tudi nihče nima rad.
Brezplačna e-knjiga:
Psihologija Marketinga
»Cona udobja« imenujemo stanje, ko se načeloma dobro počutimo, vendar vemo, da ni vse v redu, in se kljub temu ne premaknemo, dokler še ni krize.

Je najnevarnejša cona, saj nas lahko zelo hitro zavede, zniža nam samozavest in izgubimo občutek za realnost. Prijatelj je pred desetimi leti dejal, da „en joint na teden ga pa res ne more »ubit«, sem vsaj eno uro na teden brez skrbi“; včeraj sem bil na njegovem pogrebu, ker je umrl zaradi prevelike doze heroina; sedaj pa je brez skrbi, za vedno.
Kadar vstopamo v cono obdobja, moramo biti predvsem stabilni, primerna pa je le za kratek počitek. Daljše zadrževanje je lahko »smrtno nevarno«. V vsakem primeru si z njo odpremo vrata v temen svet, ki ga imenujemo osebna kriza. Osebna kriza se najprej prične v naši glavi, potem pa počasi prične prehajati na fizične organe, kar se najprej kaže s prehladih, glavoboli… in konča z rakom.
To sedaj ne pomeni, da bo vsak, ki se bo malo usedel in si odpočil, umrl za rakom, pomeni pa, da nikoli ne smemo pozabiti na sebe.
Pot iz osebne krize vedno obstaja. Vendar ne na tako lahek način, kot smo prišli v njo.

Avtor članka: Milan Krajnc, pedagog, podjetnik & krizni vodja
Naučim vas pogledati “nase”, kot na tretjo osebo. Za več informacij ali spoznavno srečanje mi pišite na official@milankrajnc.com

Dinamičen model vodenja
Namen knjige je predstaviti dinamični model vodenja, ki se je v več kot stotih primerih pokazal kot odličen način, kako priti iz poslovne in osebne krize ter kako premagati težave, ne da bi sploh zašli v krizo.