Ravnokar sem prebral knjigo ustanovitelja IUS Softwera oz. bolj znanega, kot IUS-INFO – Pravni informacijski portal, Drugi kraj rojstva, kjer govori o svojem padcu v jamo sredi gozda v Dominikanski republiki, iz katere se je po 8 dneh nekako rešil… Sprožili so veliko iskalno akcijo… pol sveta je bilo na nogah.
In nato so me misli odnesle v svet, kjer dnevno poročajo o raznih nesrečah, požari, potresi, gorske… in vedno takoj gredo vsi v akcijo, rešujejo… predvsem pa spremljajo, kaj se dogaja. Ampak vse to je nek materialni vizualni svet, v bistvu predstava… kje vsi nastopajo, neke vrste tragikomedija.
Sam namreč velikokrat pri svojem delu »psihoterapevta« uporabljam prispodobo, ko nekdo pade v jamo, tisti, ki je not zelo težko vidi rešitev, tisti, ki pa gleda od zunaj, pa z lahkoto usmeri… predvsem zaradi tega, kadar smo sami v problemu ne vidimo rešitev, za druge pa smo lahko vedno pametni oz. jim lahko pomagamo, ker nismo obremenjeni s težavo. Namreč kliente učim, kako se postaviti izven problema in na sebe pogleda, kot na tretjo osebo. In tukaj ne da, jih samo učim tehnik, temveč predvsem raziskujem zakaj padejo v »jamo«, kaj je vzrok, da se izgubijo sami v sebi. Torej ukvarjam se z njihovo »notranjostjo«.
Prejmite brezplačni avdio zapis:
Šola osebnostne spremembe.
Če se nazaj vrnem k materialnim katastrofam… a se kdaj kdo vpraša, kaj se dogaja v notranjosti teh ljudi, ali jim je mogoče kako drugače pomagati… se je kdaj kdo vprašal, kako se je avtor knjige Drugi kraj rojstva, počutil, ko je padel v jamo, kako se je počutil, ko je prišel nazaj in je skoraj v celoti izgubil svoje premoženje… padel je v neko drugo »jamo«, kjer pa za javnost in ljudi ni bila več zanimiva in takrat ni stekla nobena akcija pomoči.
Na cesti, vsak dan srečujemo vedno več ljudi, ki so na robu preživetja, še več je takih, ki so daleč stran iz oči… pa ne steče nobena reševalna akcija.
Vedno več je »reševalnih« akcij za tiste, ki potrebujejo zdravljenje, ali za tiste, ki so padli na družbeni rob, pa niso več zanimivi za šov. Če je bil včeraj še zelo znan in je morda nekje spodrsnil in padel na družbeni rob, rob preživetja… pa ga ne bo nihče vprašal ali pa mu ponudil pomoč, temveč bo na prvih straneh časopisa, kot škandal, ker se dobro bere… torej še na njegovi bolečini bodo zaslužili in ga do konca porinili čez rob… in potem poročajo, da so žal … znano osebo našli… in potem spet vsa hvalnica o njem.
Ljudje se osredotočimo samo na materialne stvari, kaj komu manjka… v resnici, pa večina ljudi v tem materialnem svetu samo životari… Se je kdo kdaj vprašal, kaj v resnici pomeni živeti…
Ustvarili smo si tak sistem, da smo ujetniki tega, vsak mesec pod pritiskom… iz meseca v mesec iz leta v leto… utrujeni, vedno na robu…
Ljudje, ki so zdrsnili na rob, jih ne poznamo, ne vidimo, zaprejo se vase in potem se raje odmaknemo od njih, ker ne vemo kako bi jim pomagali, ker se nam zdi, da niso več del nas, da so sedaj napačni, slabi, zli, čudni… kar bežimo od njih.
A ima država za te ljudi, ki so jo soustvarjali, kakšne rešitve… mogoče, ko so na robu, ko pa padajo, pa jim ne pomaga, samo porine jih na robe, ker takrat so v poziciji, ko se več ne morejo boriti, ampak samo še poslušajo.
Tukaj ne govorim o politikih, ki vodijo državo, govorim o sistemu, ki smo si ga ustvarili, katerega smo si zadali okoli vratu, kot zanko, ki je vsak dan bolj tesna, toliko da še lahko dihamo…
Ne vem, če bomo imeli dovolj moči, da kdaj to presežemo. Upam, da zberemo toliko moči, da ga presekamo z Demoklejevim mečem. Če ne nas bo sam sistem ubil.
Dnevno govorimo o pomoči tistih, ki prihajajo v našo deželo, a ne govorimo o tistih, ki so jo ustvarili, ki so sedaj tik pred tem, da se poslovijo od nje.
Prevelik povdarek dajemo socialni družbi… podpirati bi morali razvoj, sanje, potenciale… mimogrede če se že primerjamo s sosednjimi deželami… v Avstriji te do milijon evrov letnega prometa sploh nihče ne vpraša o kakšnih dajatvah. Saj želijo imeti čim več aktivnih milijonarjev in tako lahko svobodno dihajo, nikamor se jim ne mudi, manjši je stres, manj dela na črno… red se sam po sebi vspostavi.
- Zakaj pri nas ne naredimo vsaj na pol miljona, mejo prometa, da nas nihče nič ne vpraša?
- Zakaj si ne naredimo življenja lažjega?
- Zakaj si ne naredimo vse skupaj enostavno?
- Zakaj se silimo v dokazovanje?
- Zakaj živimo za poslovne cilje?
- Zakaj se popolnoma skurimo in nas potem družba odvže, kot smeti?
- Zakaj?
- ...
Kaj bi rekli, če vemo, da je nekdo padel v jamo in bi ga kar tam pustili?
- Bi lahko rekli, dajmo kar jamo zasut, da še kdo not ne pade, njega pa kar tam pustimo, ker si je zlomil nogo in zdravniki tako sedaj nimajo časa, dokler ne uskladijo plač?
Brezplačna e-knjiga:
Psihologija Marketinga
Kaj bi naredili, če vidimo, da se nekdo utaplja in bi ga kar tam pustili?
- Bi lahko rekli, pustite ga, saj v bolnici ni prostora, pa predolge čakalne vrste so?
Zakaj tega ne storimo?
Zakaj nimamo orodij, ko ljudje drsijo na rob, da jih ustavimo prej?
Nešteto vprašanj lahko pišem…
Osnovni pogoj je sistem in, da je vse prenatrpano. Vsak dan živimo na 100%, v bistvu pa bi vse kar počnemo moglo biti na max 70%. Tisti, ki pravijo da so perfekcionisti, da želijo da je vse na 100%, so v bistvu največji krivci za to utesnjenost v času in prostoru. A krivi smo vsi sami, ker jim sledimo, nihče nas ne sili v nič, sami se odločimo za tak način.
Živimo, tako da ne čutimo, zato ljudi, ki drsijo na rob, ne zaznamo, ker ne čutimo, rešujemo samo tisto, kar vidimo. In stiske ljudi ne vidimo…
Že »Mali princ« je dejal… glejte s Srcem in videli boste, kako ljudje v resnici živijo…
Avtor članka: Milan Krajnc, pedagog, podjetnik & krizni vodja
Naučim vas pogledati “nase”, kot na tretjo osebo. Za več informacij ali spoznavno srečanje mi pišite na official@milankrajnc.com
Dinamičen model vodenja
Namen knjige je predstaviti dinamični model vodenja, ki se je v več kot stotih primerih pokazal kot odličen način, kako priti iz poslovne in osebne krize ter kako premagati težave, ne da bi sploh zašli v krizo.