Spomin me vrne, daleč nazaj v rano mladost, ko sem bil še aktiven športnik, atlet, tekač na 400m. Kjer skozi celotno leto pretečeš nekaj 1000 klilometrov, dvigneš nekaj 1000 ton uteži, da je tvoj rezultat boljši za 0,1 sekunde. Ampak toliko truda je potrebno, da se na koncu res počutiš vrhunsko. In tako sem davnega leta 1992 treniral za državno prvenstvo v mesecu septembru, ampak bil pa je tudi zadnji letnik srednje šole, kar je pomenilo Maturantski izlet, tisti, izlet, ki ga čakaš… in državno prvenstvo je bilo v soboto in nedeljo, teden dni prej, pa smo bili v Španiji na Maturantskem izletu in se tako vrnili v petek, dan pred velikim finalom, zaradi katerega, sem prej nekaj let trdo delal, kot za ta izlet. Še prav nisem stopil iz avtomobila, ko sem že imel štart na 400m in… rezultat vseh teh let trdega dela in en teden uživanja v brezmejnosti je prineslo 4. mesto (prej pa sem imel že nekaj naslovov državnega prvaka). 

Saj ne vem, kaj je bilo bolj pomembno, kateri občutek … sproščenost na izletu ali tisti zmagoslavni na tekmi, ki ga ni bilo… nisem mogel razmišljati o tem, preveč sem bil utrujen. Naslednji dan, pa smo imel tekmo že ob 9h zjutraj, kar je za mene sredi noči. Tekma je bila na … 100 m, kar ni moja disciplina. Vsi so se odpravili na jutranjo kavo… jaz do takrat nisem nikoli pil kave… pa sem si kot množica naročil ekspresso. Ne spomnim se občutkov, ko sem spli svojo prvo kavo, sem pa na tej tekmi postal državni prvak. In od takrat, dalje pijem kavo. Tako sem imel tudi zmagoslavni občutek, morda zaradi kave.

A v resnici je tem osebam dolgčas, mož se z njimi ne pogovarja, sedaj se v resnici ne morejo z nikomer pogovarjati in ostajajo same. Vendar se vidi, da v resnici ne gre za terapije, temveč samo za pogovore. Pogovore, ki jih z partnerjem nikoli niso imele, niti v začetku, niti, katerikoli drugi dan… razen, ko je bil zelo na dnu in se je ob nekem trenutku zlomil… ostalo pa živijo samo mirno, dolgočasno življenje, brez globin, občutkov in čustev… zgolj za osnovne potrebe.